Spoštovani g. Šimleša, 

odločila sem se vam pisati, ker sem tik pred prelomnico v mojem življenju, in sicer ali naj ostanem zvesta možu, ali ga naj prevaram. Varanje se mi je od nekdaj zdelo nesprejemljivo, a odkar sem ujeta v vrtincu čustev, nisem več tako prepričana o vsem. Naj razložim. 

Z možem sva poročena štiri leta, poznava pa se že šest. Oba se približujeva 40 letom. Na začetku sva bila izredno zaljubljena in sva se leto pred epidemijo poročila. Vse je bilo sanjsko, tudi najino spolno življenje. Pred dvema letoma pa se je vse spremenilo. Mož je začel vse več časa posvečati službi, res je, dodatno so ga obremenili z delom, in od takrat kar ne zna reči ne. 

Najprej sva se bila primorana odpovedati najinim izletom, sčasoma pa tudi za najine skupne aktivnosti med tednom ni bilo več časa, saj je kar naprej visel v službi ali pa doma na službenem računalniku. To me je zelo motilo in sem mu večkrat omenila, da me skrbi, da toliko dela, a mi je vsakič odvrnil, da nima izbire, da pritiskajo nanj in da mora(va) potrpeti. Prvo leto sem bila še zelo potrpežljiva, videla sem namreč, da mu ni lahko, a ker sam ni želel postaviti mej, sem spoštovala njegovo predanost delu. 

Sčasoma je njegova obremenjenost pustila pečat tudi na najinem spolnem življenju. Prvih nekaj tednov je vsakič, ko sem dala pobudo, rekel, da je preutrujen, potem pa niti ni več iskal izgovorov, ampak se je samo obrnil stran od mene. To se zdaj dogaja že eno leto. Med nama ni več nobene nežnosti, nobenih objemov, poljubov, kaj šele česa bolj strastnega, preprosto živiva kot dva sostanovalca. 

In tu se pojavi moja dilema. Pred kratkim me je namreč kontaktiral bivši partner, s katerim sva bila v zvezi v mojih dvajsetih. Razšla sva se, ker je dobil službo v tujini, jaz pa se nisem želela seliti. Sicer sva imela proti koncu kar nekaj nesoglasij, a najino spolno življenje je bilo ves čas odlično. Z njim sem bila vedno potešena, saj je veliko pozornosti dal na moj užitek in sva imela enake poglede na spolnost. Spomini na to me zdaj, ko me je kontaktiral, močno preganjajo, sploh ker sem izredno razočarana, da me lastni mož ne vidi kot poželenja vredno žensko. 

Hrepenim po strasti, a je v lastnem zakonu, čeprav sem, verjemite mi, poskusila že vse, ne dobim. Z možem sem se že neštetokrat trudila govoriti o najini težavi, predlagala sem, da poskusiva kaj novega, kupila spodnje perilo, se ga trudila zapeljati na različne načine, a nič. On se dela, kot da je vse ok, in da je povsem sprejemljivo, da kot partnerja nisva več ljubimca. 

No, meni to ne zadošča in ne želim pristati na celibat do konca življenja. Zato zaenkrat samo sanjarim o spolnosti, ki sem jo imela z bivšim. A ker sva še kar v kontaktu, se bojim, da bom kmalu prestopila mejo. Se dobila z njim in pustila, da preskoči iskrica. Zavedam se namreč, da je to mogoče, saj je bivši trenutno samski in način, kako govori z mano, mi daje vedeti, da še vedno misli name in ga privlačim. Sicer še ni predlagal ničesar nespodobnega, ve namreč, da sem poročena, a prepričana sem, če mu dam znamenje, da si želim nekaj več, bo naredil ta korak. 

Prosim, svetujte mi, kaj naj naredim. Moža imam še vedno rada, a najin mrtvi odnos in njegovo nezanimanje za reševanje težav me spravljata v vedno večji obup. Pravzaprav postajam vse bolj zagrenjena in jezna nanj. Vem, da varanje verjetno ne bo spremenilo njegovega odnosa, a morda se takrat vsaj ne bom več počutila tako izigrano kot ženska. 

Hvala za vaš nasvet in lep pozdrav, 

Žalostna bralka 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose 

Draga moja, 

razumem situacijo, v kateri ste se znašli in poskušal vam bom pomagati. 

Strinjam se z vami, da v zakonu ne bi smeli pristati na sostanovalsko razmerje. Dejstvo, da ste poročeni že nekaj let, še ne pomeni, da ni več potrebe po strasti. Nasprotno, poznam pare, ki so v zvezi že desetletja, a je v njihovem odnosu še vedno veliko strasti. S tem, da v vašem zakonu ni težava le v tem, da primanjkuje spolne strasti, ampak tudi nežnosti ni več. Kajti objemi, topli pogovori, skupne aktivnosti ... vse to ohranja bližino in ogenj v odnosu.

Kar se tiče spolnosti v odnosu, sicer ni nobenega univerzalnega pravila, kako spolno aktivni naj bodo pari. Nekaterim ustreza manj, drugim več. Pri nekaterih se ta želja z leti zmanjša, pri nekaterih ne. Ljudje smo si različni in imamo različne potrebe. Zelo pomembno pa je, da imata partnerja približno enake potrebe! 

Če jima ustreza biti spolno aktivna enkrat na mesec in si hkrati med seboj delita veliko intimnih trenutkov, ki se ne izražajo s fizično, ampak s čustveno bližino, je tak odnos lahko zdrav. Če pa ima eden od partnerjev veliko več potreb po fizični, pa tudi čustveni bližini kot drugi, in ta frustracija traja eno leto ...