Vlada nam kultura ignoriranja, nihče več ne odgovarja, ali pokliče nazaj
Jaz bi pa imela vprašanje, ki malo posega na bonton, verjetno pa tudi na pravno področje. Za kaj gre? Že dolgo časa opažam, da je kultura komunikacije v naši državi na obupno nizki ravni. Praksa, kot je, da oseba, ki jo pokličemo, sploh ne pokliče nazaj, da se ne odziva na naša elektronska sporočila ipd., je postala bolj pravilo kot izjema. Še posebej zaskrbljujoče je, da se tako obnašajo tudi podjetniki, podjetja, pa osebe, od katerih bi pričakovali še posebej visoko raven komunikacijskega bontona, denimo kulturniki, novinarji, pravniki, odvetniki.
Morda “neodzivneži” mislijo, da nam s tem sporočajo, naj jih ne motimo, no meni se zdi njihova praksa ena navadna nekulturna šlamparija, s čimer največ povedo o svoji (ne)kulturi. Me pa zanima, ali je mogoče tako nemarno ignoriranje lahko tudi pravno sporno?
Hvala,
Bralka
Zahvaljujem se vam za odlično vprašanje, ki ste mi ga postavili.
Naj začnem kar s svojimi izkušnjami, ki sem jih v poslovnem in medijskem svetu pridobil še kot mladenič, ko sem se izpolnjeval v Veliki Britaniji. V svojih poznih dvajsetih letih sem kot honorarni sodelavec delal za tedaj vodilno svetovno medijsko hišo Reuters TV. Odgovorili so mi na vsak, zanje še tako nepomemben telefonski klic, na vsako faks sporočilo, čeprav so kot vodilna svetovna TV agencija zanesljivo imeli mnogo pomembnejših opravkov, kot ukvarjati se z mojimi vprašanji. Ko sem se ob priložnosti v Londonu pogovarjal z njihovim predstavnikom, mi je dejal, da bi bilo za njih sramotno, če ne bi tako ravnali. Da je to enostavno del korporativne kulture, in da je minimum spoštovanja, ki ga lahko izrazijo do svojih sodelavcev, to, da se odzovejo na njihova vprašanja oziroma dileme.
Toliko o kulturi “po britansko”.
V Sloveniji smo, kar se tiče komunikacijskega bontona, še globoko “za kačami”. V družbi se je izoblikovala nekakšna nemarna uzanca, da se na pobude ljudi in podjetij enostavno ni treba odzivati in da ta ignoranca pomeni, da prejemnika pobuda oziroma sporočilo pač ne zanima ali pa, da se mu je nerodno odzvati, da ga je nečesa strah ipd.
Tako ravnanje je kot prvo zelo nekulturno, saj je pobudnik v svojo pobudo vložil nekaj časa in energije, morda tudi nekaj denarja in najmanj, kar se lahko od prejemnika pobude pričakuje, je to, da se nanjo vljudno odzove vsaj v stavku ali dveh. A ker so si taki ignoranti postavili zelo nizke standarde bontona, je njihova edina kalkulacija, ali lahko zaradi neodzivanja utrpijo kakšno poslovno škodo oziroma ali lahko zaradi tega pravno odgovarjajo.
Odgovor na to vprašanje je zanimiv. Vsaj kar se tiče poslovnih krogov se odločilna razlika naredi prav pri etičnem obnašanju. Praktično povedano: vzemimo, da dva zobozdravnika, ali pa dva odvetnika nudita enako dobre zobozdravstvene in pravne storitve po podobnih cenah. Na koncu se bo velika večina odločila za tistega, ki je ob tem še prijazen, ki se odziva na vprašanja strank, ki z njimi vzpostavi spoštljiv odnos. Drugemu bo ugled začel hitro padati, še posebej v Sloveniji, kjer se slab glas hitro razširi v deveto vas. Zobozdravnik in odvetnik brez manir bosta kmalu ostala brez strank. In tako velja za vse poklice, če izvzamem javni sektor, kjer pogosto žal nimamo možnosti izbire.
Pravno gledano pa je takole: pomenljivo je, da poslovna etika predstavlja tudi del pozitivno pravne zakonodaje, kar pomeni, da pri etičnih pravilih ne gre le za nekakšna brezzoba priporočila, ampak za obveznostna pravila, ki so jih podjetja pod grožnjo sankcij zavezana upoštevati. Najdemo jih v Obligacijskem zakoniku, in sicer v okviru temeljnega načela vestnosti in poštenja in v okviru poslovnih običajev, uzanc in prakse.
5. člen Obligacijskega zakonika tako določa, da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja, v prometu pa morajo ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
12. člen Obligacijskega zakonika pa določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.
Da gre pri dobrih poslovnih običajih za pravno zavezujoče ravnanje, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je izreklo, da načelo vestnosti in poštenja zahteva, da mora imeti stranka možnost zanesti se na ravnanje nasprotne stranke v okviru prakse, vzpostavljene med njima, če to ravnanje predstavlja podlago za njeno lastno ravnanje.
In kaj to pomeni za primere, ki ste jih omenili v vašem vprašanju? Pomeni to, da če je med pogodbenima strankama izoblikovana praksa, v skladu s katero se mora stranka opredeliti do pobude druge stranke, pa ta tega ne stori (pobudo ignorira, do nje ne zavzame jasnega stališča ipd.), to predstavlja jasno kršitev dobrih poslovnih običajev, zaradi katere bi lahko pod določenimi predpostavkami stranka-ignorant tudi odškodninsko odgovarjala. Pravilo je sicer široko uporabno v poslovnem svetu.
