Pozdravljeni,
pišem vam, ker potrebujem nasvet strokovnjaka. Imam prijateljico, ki ima hude psihične težave, vendar odklanja pomoč. Stara je 34 let, živi z očetom. Nikoli ni hodila v službo, ni dokončala fakultete, ni imela partnerja, niti stalne družbe. Vse dneve preživlja v hiši, čisti, kuha očetu, ali pa se ukvarja s starimi starši.
Na vse moje pozive, da se kdaj podruživa, se ne odziva, oziroma me zavrne z besedami, da ima že tako poln teden, da ji druženje ne bo uspelo. Naj omenim še to, da je prijateljica v mladosti izgubila mamo in da je tudi ona imela psihične težave.
Ko prijateljici skušam dopovedati, da mora poiskati strokovno pomoč, me vsakič zavrne, češ da ne verjame v terapije in tako dalje ter da se mora sama naravnati in da potrebuje samo mir.
Zanima me, kaj lahko sploh še naredim? Strah me je, da si ne bi česa naredila, jaz pa nisem pomagala, čeprav se zavedam, da če človek pomoč odklanja, ne moreš narediti več.
Ali mi vseeno lahko kaj svetujete?
Že vnaprej hvala in lep pozdrav,
Bralka
Imate tudi sami vprašanje za Bruna? Priznani hrvaški sociolog, terapevt, predavatelj in pisatelj dvakrat mesečno brezplačno odgovarja na vprašanja bralk in bralcev s področja medosebnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in duševnega zdravja. Če želite njegov nasvet, opišite svojo težavo in nam pismo pošljite na naslov info@onaplus.si. Vaše vprašanje in njegov odgovor bomo objavili povsem anonimno, odgovor pa boste prejeli tudi po elektronski pošti.
Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose
Draga moja,
Hvala za zanimivo pismo. V odgovoru vam bom podal nekaj smernic, kako lahko poskušate povečati možnost, da prijateljica prisluhne vašim nasvetom, vendar se morate zavedati, da je uspeh v primeru, ki ste ga opisali, nemogoče zagotoviti. Zakaj je tako, vam bom razložil v nadaljevanju.
Za začetek bi vam rad povedal, da je vsekakor pohvalno, da se tako trudite pomagati prijateljici in da tudi po prvi zavrnitvi niste obupali s prizadevanji. Povsem pričakovano je, da nas boli, ko kdo od bližnjih trpi, še bolj hudo pa je, ko pri osebi ne gre zgolj za kratko obdobje, ki bo minilo, ampak stanje, v katerem oseba vztraja.
Na podlagi vašega pisma žal vaši prijateljici ni mogoče postaviti diagnoze – čeprav ne dvomim, da bi se na Facebooku in drugih družbenih omrežjih vsul plaz komentarjev, kaj je narobe z njo in kako naj si pomaga (eden izmed njih bi gotovo bil, da mora pravilno dihati in povečati uživanje vitamina C).
Šalo na stran, želim, da razumete, da diagnozo vaši prijateljici lahko postavi samo usposobljena oseba po osebnem pogovoru z njo, zato se strinjam z vami, da bi bilo dobrodošlo, da si poišče psihološko pomoč, morda bo potrebovala tudi farmakološka zdravila. Pri tem naj poudarim, da ...
