Spoštovani g. Šimleša, 

nedavno sem prebrala vaš intervju na Onaplus.si, v katerem razlagate, kako ste v svoji karieri pomagali tudi veliko ljudem, ki so se soočili s težkimi boleznimi. Sama sem se znašla v podobni situaciji, zato se obračam na vas. 

Stara sem 38 let in sem pred kratkim prebolela raka. Odkrili so ga dovolj zgodaj, da je potek zdravljenja potekal dobro in sem ves čas verjela, da bo z menoj vse v redu. Sem tudi poročena, z možem sva skupaj že 13 let in imava tri otroke (dva sta še v vrtcu, en pa že v šoli). Trenutno sem na bolniški, a imam krasno službo, v katero komaj čakam, da se vrnem. In ravno tukaj se moja situacija zaplete. Zdravniki so mi namreč na zadnjem pregledu dali zeleno luč, da se vrnem nazaj na delo, a je proti temu moj mož in njegova mama, torej moja tašča. 

Oba pravita, da si moram vzeti čas zase po bolezni in da je to znak, da moram spremeniti življenje. Mož ima dobro službo in meni, da bi nas lahko preživljal sam, všeč mu je tudi ideja, da bi ostala doma z otroki in skrbela za gospodinjstvo, tašča pa sploh že od nekdaj trdi, da sem preambiciozna in živi v prepričanju, da bi dobra žena morala skrbeti za domače gnezdo ter biti ves čas na voljo soprogu. 

Doslej sem taščina namigovanja vedno ignorirala in tudi mož ni nikoli izpostavil, da želi, da ostanem doma, a odkar sem zbolela, se je to zaostrilo. Od takrat je tako, kot da mi s temi namigovanji vlivata slabo vest, da sem si nekako sama pridelala tega raka, ker sem poleg družine gradila tudi kariero. 

Kot sem že povedla na začetku, me moja služba resnično veseli, in po težkem zdravljenju zdaj prav hrepenim po tem, da se spet vključim v delovno okolje. Saj sem rada doma in z družino, ljubim tako moža kot svoje tri otroke in sem hvaležna za vsak trenutek z njimi, a pogrešam tudi izzive, ki mi jih je nudila kariera, pa sodelavke in sodelavce. Bojim se, da bom otopela in izgubila stik s svetom, če bom ostala doma (to sem opazila pri prijateljici, ki je pred nekaj leti pustila službo in ostala doma z otroki). In tudi misel, da bi vse dneve preživela med kuhinjo in pralnim strojem, me dobesedno straši. 

Verjamem, da mož vztraja pri ideji, da ostanem doma, ker se boji zame in ne želi, da se mi bolezen kdaj ponovi, in tega se zavedam tudi sama, a se mi zdi, da bo moja psiha bolj trpela, če ne bom sledila temu, kar me veseli. Sem zato slaba žena in mati? Kaj menite vi, ima moj mož prav in bi morala pustiti službo? In če ne, kako naj to pojasnim možu in tašči, da me bosta razumela in spoštovala mojo odločitev.

Za odgovor se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem, 

Zvesta bralka 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose 

Draga moja, 

naj že takoj na začetku poudarim – ne, niste »slaba žena in mati«, ker si želite nazaj v službo. Res je, da še vedno obstajajo ljudje, ki živijo v prepričanju, da so otroci predvsem ženska dolžnost, vendar sem jaz tisti »čuden« moški, ki meni, da je skrb za otroke starševska dolžnost, in torej ni odvisna od spola. Ne živimo več v predjamskih časih, ko so bile starševske vloge razdeljene na dva pola, a žal se še vedno najdejo osebe, katerih miselnost spada nazaj v kameno dobo. 

Ko sem prebiral vaše pismo, me je naježilo tudi prepričanje vaše tašče, da mora biti ženska »soprogu vedno na voljo«. To je grozljiva, uničujoča in nazadnjaška misel. V zdravem partnerskem odnosu partnerja podpirata drug drugega, in ni problem, če moški prevzame primarno skrb za dom in otroke, ženska pa se bolj posveti karieri. Če so to njune prioritete v življenju, je povsem sprejemljivo in prav, da jim posvetita več časa, in to ne glede na konservativna prepričanja, ki vladajo v družbi. 

Kar se tiče vašega moža, bi rekel takole. Če ...