Pozdravljeni g. Šimleša,
bližajo se prazniki in z družino sem se znašla pred veliko dilemo. Sprašujem se, ali ni morda nastopil čas, da prekinemo dolgoletno tradicijo. Naj razložim.
Sem poročena, z možem imava enega otroka. Moji starši so že pokojni, moževa mama in oče pa sta še živa in zelo navezana nanj. Doslej smo božične praznike vedno praznovali z njima in moževimi brati (ter njihovimi partnerkami in otroci), saj vsako leto pripravijo veliko slavje in tašča zelo vztraja pri tem, da so vsi njeni skupaj za eno mizo.
Verjetno se sliši romantično, a naj vam povem, da je v praksi vse prej kot to. Moževi bratje imajo zelo drugačne nazore kot midva, prav tako njegova starša. Naši božiči tako nikoli niso spokojni in ljubeči, ampak slej ko prej izbruhnejo žolčne debate. Pogosto si (po nekaj kozarcih) začnejo tudi očitati stvari za nazaj. Skratka, naporno je.
Lani je bilo verjetno najhuje doslej. Vsi smo se močno sprli, še jaz nisem bila izvzeta iz prepira (čeprav nas partnerke, poročene v družino, običajno pustijo pri miru). Seveda so vsi prepir kmalu pozabili, vedno je tako, da se že čez nekaj tednov vsi vedejo, kot da ni bilo nič, kot da je to pač del njihove družinske dinamike. A sama nisem tako pozabljiva.
Ne vem, ali je ta zadnji prepir preprosto izbil dno sodu, ali kaj, ampak začela sem razmišljati, da tako ne želim več preživljati praznikov, kaj šele izpostavljati svojega otroka tem toksičnim odnosom. Tudi mož se mi smili, ker vidim, da za razliko od njegovih bratov ne uživa v prerekanju, ampak pusti, da udrihajo po njem.
Res ne bi rada, da se letos ponovi isti scenarij. Rada bi, da praznujemo sami, se imamo lepo, ustvarimo novo ljubečo tradicijo in prekinemo škodljive vzorce. Vendar pa vem, da si mož kljub vsakoletni drami želi biti s širšo družino.
Sem v precepu, g. Šimleša, zato vas prosim za vaše strokovno mnenje. Naj stisnem zobe in potrpim ali menite, da je prav, da prekinem vzorec, čeprav to pomeni, da bodo moževi verjetno zamerili in bomo še poslabšali situacijo?
Najlepša hvala za vaš odgovor,
Bralka
Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose
Draga moja,
če berete moje knjige ali odgovore, ki jih dajem v Svetovalnici, potem verjetno že veste, da vam ne morem ponuditi končnega odgovora, kaj storiti. Da bi se nekdo drug odločil namesto vas, je namreč past, v katero se ujamejo številni terapevti, motivacijski govorci in duhovni učitelji, ki na ta način ljudem pravzaprav ne pomagajo, ampak jih oropajo moči in neodvisnosti. Zato sam raje vidim, da skupaj pretehtava možne rešitve vašega problema, s tem da mora biti odločitev, katero pot boste izbrali, na koncu vedno vaša.
Iz vaše situacije je že na prvi pogled jasno, da boste v vsakem primeru ne glede na vašo odločitev nekaj pridobili, a hkrati tudi nekaj izgubili. Kaj točno, bom opisal spodaj, še prej pa bi rad izpostavil naslednje ...
