Tašča in svak nas maltretirata, a mož ne naredi ničesar, da bi nas zaščitil
Pozdravljeni,
pišem vam, ker imam precej težav s taščo. Naj opišem zadnji primer. Za praznike naj bi se srečali z moževimi starši in družino moževega brata. Ni mi bilo do tega, ker mi je moja anksioznost pravila, naj raje ne gremo tja: brat se do nas obnaša ošabno, in bala sem se, da se bo najin otrok česa nalezel od njegovih otrok, ki sta nenehno bolna. Da ne omenim tega, da sem patronažna sestra, ki delam s težko bolnimi pacienti.
Pa še to: z možem sva se dolgo časa trudila, da bi zanosila. Posrečilo se je šele z umetno oploditvijo. Najin sin ima zdaj leto in pol. Moževa mama je zagotavljala, da sta bratova otroka zdrava, le nekaj težav imata z izraščanjem zobkov. Pojavila pa sta se z izcedkom iz nosu in produktivnim kašljem. Čez nekaj dni sva nato zbolela oba, moj sin in jaz.
Med bolniško odsotnostjo me moževa mati ni niti enkrat poklicala in vprašala, ali potrebujem pomoč. Ko sem moža soočila s tem, je rekel, da se z njo pogovarja vsak dan in mama vsakič vpraša za naju. Zakaj ni poklicala mene direktno? Po drugi strani pa se ves čas ukvarja z otroki moževega brata. In moj mož ni ravno relevanten za dajanje informacij o mojem in sinovem zdravstvenem stanju, saj je zaradi narave dela vse dneve zdoma in se vidiva samo ob večerih.
Boli me, ko vidim, da tašča daje prednost moževemu bratu, ki tega ni vreden. Tudi ko sta bila še otroka, mu je dajala prednost, mojega moža pa zapostavljala. Mož sicer na moje pritožbe pravi, da s tem nima težav, in ves čas brani svojo mamo. Ker se stalno pritožujem, izpade, da sem jaz slaba oseba. Utrujena sem že od moledovanja, naj zaščiti najino družino.
Tašča se je na moje pritožbe odzvala tako, da mu je rekla, da naj več pomaga pri gospodinjstvu, negi za otroka in mi izkazuje več ljubezni, da se bom počutila bolj varno. Meni pa je svetovala, naj se izogibam svaka. Takrat sem se ji opravičila, ker sem jo kritizirala, in rekla, da se bom ravnala po njenem nasvetu.
To je bilo pred nekaj meseci. Jaz se še vedno držim svoje besede, mož pa ni uresničil ničesar od tega, kar mu je mati svetovala. Upam, da razumete mojo stisko.
Prosim vas za nasvet, kako naj prepričam moža, da mora njegova prva skrb biti najina družina.
Vaša bralka
Ne odnehajte, dokler se ne boste počutili varno
Odgovarja:
Samo Babuder
Psihoanalitični psihoterapevt.
Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Ko prebiram vaše pismo, ne morem, da vam ne bi pritrjeval, a mi hkrati v zavest prodirajo podtoni, ki mi vzbujajo pomisleke. Pismo ste začeli s pritožbo, da je tašča manipulativna, na koncu pa ste le dali priznanje njenemu nasvetu in se ji opravičili za svojo kritiko. Taščin nasvet je bil po svoji vsebini dobronameren in daje slutiti, da si res želi, da bi vi in njen sin uredila nesoglasja. Konec koncev, katera mama si ne želi, da bi bil njen sin srečen? In tudi če se morda ne strinja s svojo snaho, zakaj ne bi dala dobronamernega nasveta?
V pripovedi izstopa še izražena skrb, povezana z vašim prepričanjem, da daje tašča prednost moževemu bratu, ki povrhu tega naj ne bi bil vreden. Ste morda tudi vi imeli takšno otroško izkušnjo, da so starši dajali prednost vašim sorojencem? Ali pa vam na splošno niso posvečali dovolj pozornosti? Zanimivo je, da ste v pripovedi omenili občutek varnosti, in sicer – tako je čutiti iz konteksta – da vam ga primanjkuje. Pomanjkanje občutka varnosti v odraslosti je pogosto posledica tega, da starši oziroma skrbniki niso znali ali zmogli otroku v ranem otroštvu dati dovolj pozornosti in brezpogojne ljubezni.
Kakorkoli in ne glede na vzrok za pomanjkanje občutka varnosti ste nezadovoljni s trenutnim zakonskim življenjem. Čutite, da vas in vajinega otroka mož ne ščiti dovolj. Zato ste v stiski. Ko sta se z možem poročila, sta si obljubila, da si bosta stala ob strani v dobrem in slabem. Mož bi zdaj moral držati obljubo in vas zaščititi. Če bi upošteval mamin nasvet – točno v teh elementih, ki jih je tašča naštela –, potem verjetno vi ne bi odposlali tega pisma. Ker za to ne bi imeli razloga, saj bi vam mož zagotovil dovoljšen občutek varnosti.
Vaša prošnja za pomoč, zapisana v zadnjem stavku, zadene v bistvo: prva skrb vsakega moškega bi morala biti njegova družina. In to ne le materialno, ampak tudi s kakovostnimi in ljubečimi odnosi. Ko njegova partnerica ponavljajoče se izraža nezadovoljstvo glede stanja v zvezi in družini, bi ji moral prisluhniti in se vprašati o upravičenosti njenih zahtev in ne pustiti, da se nezadovoljstvo kopiči. Tudi če partnerica morda nima vedno prav, bi ji moral prisluhniti in jo poskušati razumeti. Že to v večini primerov pomaga. Če pa ne, bi moral njene pritožbe temeljiteje analizirati, morda tudi s pomočjo zaupanja vredne osebe, in morda skleniti, da bo v svojem odnosu do partnerice ali v skrbi za družino nekaj spremenil – tudi če bo zato zaostril odnose s svojo mamo.
Svetujem vam, da moža še naprej opozarjate na njegove obveze do vajine družine. Ne omenjajte mu, da tašča daje prednost njegovemu bratu, ker ga bo to samo razdražilo, vztrajajte pa, da uresničuje tisto, kar je kot mož in oče dolžan storiti: ščititi svojo družino. Sklicujte se na besede njegove mame in pri tem ne imejte občutka, da ste slaba oseba. Mož vam mora prisluhniti in vam dati vedeti, da vas bo zaščitil. In ne odnehajte, dokler se ne boste počutili varno.
