Spoštovani!

Prijateljica mi je svetovala, naj se obrnem na vas in vas poprašam za mnenje o situaciji, v kateri sem se znašla. 

Eno leto bo, odkar sem v razmerju z novim partnerjem in živiva vsak na svojem. Zdaj pa mi je partner predlagal, če bi se preselila skupaj, ampak jaz nisem za to. Naj vam opišem naju in najino razmerje.

Oba sva stara okoli 45 let, oba ločena, jaz z enim otrokom, on z dvema, jaz se z bivšim dobro razumem, on s svojo malo manj. Ko sva se spoznala, sva se takoj ujela, pogovarjala sva se dolgo v noč, zanimajo naju iste stvari, oba igrava golf, skupaj se smejiva, tudi v postelji se ujameva. V tem letu, odkar sva skupaj, sva se videvala večinoma ob vikendih, saj sva čez teden oba precej zaposlena s službo in družinskimi obveznostmi. Kot sem že omenila, bi zdaj on rad, da se vidiva več in je predlagal skupno selitev. Jaz pa za to nisem, in sicer iz več razlogov. 

Po ločitvi od bivšega moža sem začela ceniti prednosti tega, da živiš sam: pospravljeno stanovanje, mir, čistoča, prostor, kamor se umakneš … Partner je drugačen, ni ravno redoljuben, pogreša to, da se z nekom zbuja, ima mačko in rad ima obiske. Skratka, imava področja, kjer sva si različna, zato se mi njegov predlog ne zdi dober, a mu tega še nisem povedala, ker se bojim, da bo to rezultiralo v tem, da me ne bo več želel videti. 

Prosim, povejte mi, je res tako narobe, če ne želim živeti s partnerjem, čeprav se imam z njim lepo? Mora res priti do tega koraka v zvezi, če želimo, da se naša zveza poglobi? Prijateljica pravi, da se za tem, da si ne želimo življenja s partnerjem pod isto streho, lahko skriva kaj drugega (kakšna nerazrešena stvar). Ima prav?

Hvala za odgovor in lepo vas pozdravljam,

Bralka 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose 

Draga bralka, 

na vaše vprašanje lahko odgovorim z enim preprostim stavkom: ne, nič ni narobe s tem, da si v vaši situaciji ne želite živeti s partnerjem. Naj razložim. 

Ko začnemo živeti z nekom, se moramo nekaterim stvarem nedvomno odreči. Samo ljudje, ki niso dorasli in na mentalni ravni sedmih let mislijo, da bodo srečali princa ali princeso, ki bosta tako popolna, da se ne bo spremenilo nič, se lahko slepijo, da vse ostane enako. Glede na vaše pismo pa menim, da vi zagotovo ne spadate v slednjo kategorijo. 

Partner lahko ima drugačne navade, drugačen ritem življenja, drugačne potrebe, drugačne meje, drugačne vrednote, kot mi. Lahko se razlikujemo v nešteto pogledih ali samo v redkih stvareh, zagotovo pa je, da se bomo vsaj v nečem razlikovali in se bomo v želji po skupnem bivanju zato morali nečemu odreči.

Torej, odrekanja so neizogibna, vendar se mi zdi, da je nanje pametno in zdravo pristati šele ...