Spoštovani,

ne vem, kako naj začnem, a vseeno bom poskusila odgovor poiskati tukaj. Imam dobrega moža, finančno sva preskrbljena, oba najina sinova imata že svoji družini in sedaj, ko bi lahko bila srečna, se je zgodilo, da sem se zaljubila v drugega. 

Ta drugi je moj sodelavec. Je samski in živi pri svojih starših. Spustila sva se v afero in prvih šest mesecev je bilo čudovito. Bil je pozoren, skrben, ljubeč, tudi seksa ni manjkalo. Videvala sva se od tri do štirikrat na teden in takrat nama je bilo blazno lepo. Hodila sva tudi na izlete, skratka ni, da ni.

Po dobrih šestih mesecih zveze se je najin odnos nekoliko spremenil. Še vedno se dobivava, a telesno se je odmaknil od mene. Ne seksava več (skoraj eno leto že ne), se pa objemava in poljubljava. On pravi, da mu je to dovolj in da mu je najpomembnejše, da skupaj preživljava čas. 

Že nekaj časa se tudi pogovarjava o skupnem življenju. Skoraj vsak dan mi pove, da si želi biti z menoj. Dogovorila sva se, da bova najino zvezo ohranila skrivnost še nekje dve ali tri leta, saj se moram jaz prej razvezati, on pa najti stanovanje. 

Naj povem, da mi ni problem čakati na to, da bova tudi uradno skupaj, imam pa velik problem s tem, da on ne želi več seksati z menoj, ker pravi, da mu je tak odnos všeč in mu odgovarja, da je med nama tako. Meni to ni dovolj! 

Neizmerno, res, neizmerno ga imam rada, brez njega si življenja ne znam več predstavljati. Tudi on mi vsak dan govori, da želi biti z menoj, ampak v letu in pol mi je samo dvakrat rekel, da me ljubi in desetkrat, da me ima rad (pa še to v prvih šestih mesecih). Jaz mu dnevno, kadar sva skupaj, izkazujem ljubezen, on pa me samo stisne k sebi in to je to.

Kaj menite, ali takšen pač je, ali igra kakšno igro, ali pač ne želi govoriti o svojih čustvih in seksati? Sama namreč ne vem več. 

Obupana 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose 

Draga Obupana,

naj za začetek povem, da običajno v situacijah, podobnih vaši, svetujem, da najprej poskušamo rešiti zakon, preden se spustimo v drugo razmerje ali razmišljamo o še resnejši fazi tega razmerja. A ker v svojem pismu niste niti z besedo namignili, da o tem razmišljate, predvidevam, da je vaš zakon v stanju, ko ni več kaj reševati. Zato se bom v tokratnem odgovoru osredotočil le na vaš trenutni, čustveno aktivni odnos.

Iz vašega zapisa se čuti, da vam trenutni odnos s sodelavcem ne zadošča, in razumem vas, zakaj ne. Kot sem zapisal že v odgovoru na nedavno pismo bralke, univerzalno pravilo, kako pogosto je treba v odnosu seksati, ne obstaja, je pa ključno, da sta partnerja med seboj usklajena. Torej, da imata približno enake potrebe, pa naj bo to intimnost dvakrat na teden ali enkrat na dva tedna. Seveda se kdaj zgodi, da kateri od partnerjev ni razpoložen za spolnost, medtem ko si jo drugi želi, a to mora biti bolj izjema in ne pravilo. 

Usklajenost potreb pa ne velja samo za seks, ampak mora držati tudi pri deljenju čustev, ustvarjanju skupnih trenutkov, potovanjih … Vse to in še marsikaj je v zadovoljivem partnerskem odnosu treba uskladiti. 

V vašem pismu me je poleg tega, da s partnerjem že eno leto nista bila spolno intimna, zbodla v oči tudi vaša opazka, da vaš izbranec ne govori o svojih čustvih. To je enako problematično za odnos kot pomanjkanje spolnosti. Kako bosta namreč rešila morebitne težave, če se o njih ne pogovarjata? 

V vašem novem odnosu je očitno, da sodelavec izpolnjuje več vaših čustvenih potreb kot vaš mož, vendar ostaja vprašanje, ali vas lahko resnično zadovolji? Torej ne samo ...