Zato se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem (razlaga psihiatra)

Veliko ljudi verjame v karmo in živi v prepričanju, da se jim bo vračalo dobro, če bodo delali dobro. Tudi številne religije temeljijo na tej premisi, da Bog nagrajuje poštene in pravične, tiste, ki grešijo in širijo zlo, pa kaznuje. 

A življenje nam žal pogosto kaže drugačno sliko. Hude bolezni doletijo tudi najbolj srčne in dobrodelne ljudi, po svetu umirajo nedolžni in otroci. Kje je torej tu pravica, se sprašujemo, in kaj smo naredili narobe, da nas usoda/vesolje/božanstvo/narava/ali v karkoli že verjamemo, tako kaznuje. Zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem? 

Kanadski psihiater dr. Ralph Lewis v svoji knjigi Finding Purpose in a Godless World: Why We Care Even If The Universe Doesn’t (Iskanje smisla v svetu brez Boga: Zakaj nam je mar, ko pa vesolju ni, op. p.) piše, da so tovrstna vprašanja povsem naravna človeški vrsti, saj se že od pamtiveka sprašujemo po smislu stvari in jim pripisujemo dobre ali slabe pomene.

Skozi evolucijo smo razvili jezik in pripovedovanje zgodb, zato so naši možgani nagnjeni k temu, da iščemo specifične razloge, zakaj se stvari zgodijo. In zato tudi ljubimo konce, kjer se vse poklopi, ne pa ostane nedokončano ali naključno. 

PREBERITE ŠE -> Bruno Šimleša: Dobri ljudje pogosto niso dobri do sebe

Vendar pa se prav v naključjih lahko skriva naša odrešitev, pravi dr. Lewis, ki trdi, da v luči težkih preizkušenj pa tudi na splošno pomaga sprejeti znanstveno in neteistično perspektivo, da »ne obstaja višja sila, ki bi krojila naša življenja«.

Glede na izsledke sodobne znanosti namreč vesolje nima posebnega smisla, njegova širna kompleksnost in neverjetne oblike življenja pa so se razvile povsem spontano in nenačrtovano, piše dr. Lewis. 

Če sprejmemo, da je vesolje splet naključji in da stvari, ki se nam zgodijo, niso kazen za naše početje, bomo lažje prebrodili težke življenjske preizkušnje. Foto: Shutterstock Ai

Če torej predpostavimo, da je vesolje, v katerem smo se rodili in v katerem živimo, plod nešteto naključji, potem iz tega sledi, da slabe stvari, ki nas doletijo, niso neka osebna kazen boga in narave, ampak zgolj stvari, ki se zgodijo naključno, mi ljudje pa smo tisti, ki jih nato presojamo kot dobre ali slabe, pravi kanadski psihiater.

Namesto, da se sprašujemo »Zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?« dr. Lewis svetuje, da raje predrugačimo vprašanje v »Zakaj se slabe stvari ne bi dogajale dobrim ljudem?« oziroma preprosteje v »Shit Happens.« (Sranje se zgodi, op. p.). 

Po njegovem namreč sprejetje dejstva, da se slabe stvari dogajajo vsem, tudi najbolj dobrim ali najbolj uspešnim osebam, iz enačbe odstrani frustracije, ki nam lahko v težkih trenutkih še bolj zagrenijo situacijo.

Že res, da je ideja o nepredvidljivosti življenja za marsikoga lahko zastrašujoča, piše dr. Lewis, vendar je lahko tudi izredno čustveno osvobajajoča, saj človeka osvobodi samokrivde in ga opolnomoči, da se kljub preprekam ne vda v t. i. »usodo«, ampak se bori in nadaljuje življenje. 

»Vesolje nima smisla,« pravi kanadski psihiater, a isto ne drži nujno za nas, nadaljuje, saj smo mi sami tisti, ki lahko in moramo osmisliti svoje življenje. In v tem leži izjemna moč človekove narave.