Zakaj mame ves čas živijo z občutkom krivde?
Vloga mame prinaša ogromno novih občutkov, ki jih ženska prej zelo verjetno niti ni poznala. Gre za mešanico čudovitih čustev, občutka izpopolnjenosti in hkrati močnega občutka krivde, ki je, žal, pri marsikateri mami nenehno prisotna. Ta občutek je celo tako splošen, da ima lastno poimenovanje; materinska krivda.
Zanjo je značilno, da na plan privre vsakič, ko si mama skuša vzeti nekaj časa zase. Ko ostane uro dlje v službi in se ji pred očmi prikazuje njen otrok, ki v vrtcu ostaja zadnji in sam z vzgojiteljico. Ko se z družino odpravijo na izlet v naravo, a jo doma čaka kup perila ali ravno obratno, ko zaradi pospravljanja zamuja druženje s svojimi otroki in možem. Ko namesto zdrave, kuhane večerje jedo na kruh namazano pašteto.
Lahko mama sploh kaj naredi tako, da bo povsem mirna in zadovoljna s situacijo, kot je ter s čim manj stresa speljala dan? Zdi se težko, a načini so.
Prvi je zagotovo ta, da pozabi na vsa pričakovanja, kaj vse bi morala. Se vpraša, kdo postavlja tako visoka pričakovanja. Sama sebi ali kdo drug? Torej jih lahko sama tudi ovrže.
Dejstvo je, da je vloga mame v današnji družbi pretirano idealizirana, nič pa k temu ne pripomorejo družbena omrežja, za katera upam, da zdaj pa res že vsi vemo, prikazujejo le najlepše in najbolj mirne utrinke v dnevu. Kljub temu zavedanju lahko idealne družinske podobe načnejo samozavest drugih mater.
PREBERITE ŠE -> Vse to so učinki, ki jih ima prijaznost na naše telo
Ameriška feministka, pesnica in avtorica več knjig Adrienne Rich je v svoji knjigi Of Woman Born, kjer se posveča materinstvu, to vlogo ženske povzela z besedami: krivda, krivda, krivda.
Omenja nerealna pričakovanja in nenehno žongliranje ter iskanje ravnotežja med vsemi opravili, ki jih mora opraviti; dnevna rutina, nakupovanje hrane, priprava obrokov, skrb za oblačila, družinska praznovanja, spremstvo na dejavnosti, prijave v kolonije … Vsi ti opravki povečujejo stres in občutke krivde, če vsa pričakovanja niso izpolnjena. Pa službenih obveznosti niti še omenili nismo.
Raziskovalka Caitlyn Collins iz univerze Washington se je v obširnih intervjujih osredotočila na koncept dobre matere in rezultati so pokazali, da materinska krivda presega politične, nacionalne in kulturne kontekste ter se pojavlja marsikje po svetu.
»A kakorkoli, ugotovila sem, da ima posamezna politika lahko ključno vlogo pri zmanjševanju tega občutka predvsem na tri določene načine. Prvi je, da imajo mame več prostega časa, torej manjšo službeno obremenitev. Drugi, da družba spodbuja očete pri sodelovanju pri negi in neplačanem delu. In tretji, da politika razprši razdelitev dela in stroškov pri vzgoji otrok, torej da poskrbi za javne in dostopne vrtce, brezplačno šolstvo …«
Kako si mama lahko pomaga?
Bolj kot vsi podatki, ki nakazujejo, da se veliko mater spopada z občutki krivde (med pandemijo so ti občutki še bistveno narasli), je dobro vedeti, kako te neprijetne občutke ovreči in zaživeti kot mama, ki bo v svoji vlogi pristno uživala.
Pedagoginja, profesorica in avtorica Brene Brown svetuje, da si namesto vprašanja: »Ali vzgajam pravilno?«, raje postavimo vprašanje: »Ali smo sami takšna oseba, kot si želimo, da bi bil tudi naš otrok?« Torej z drugimi besedami, ali smo dovolj avtentični in res živimo tako, kot učimo svoje otroke?
Do tega pridemo z zavedanjem lastnih občutkov, misli in dejanj, kar lažje dosežemo z zavestnim dihanjem vsaj nekaj minut v dnevu. Temu sledi ozaveščanje lastnih občutkov in misli. Če vsak moram razumemo, kot le eno od mnogih misli, se lahko nanj drugače odzovemo. V ospredje pride sočutje do samega sebe in zavedanje, da smo imeli, če je temu tako, težek dan ter da je tudi tako, kot je, povsem v redu.
Več avtorjev, med njimi tudi Kristin Neff, dokazujejo, da s priznavanjem sočutja do sebe, vzpostavljamo nove navade in možgane treniramo, da se na bolečino in napake odzovejo drugače, z veliko empatije.
PREBERITE ŠE -> To je ključen korak pri vzgoji, če ne želimo, da otrok zraste v egoista brez empatije
Pomagata prepoznavanje občutkov in humor
Z zavedanjem svojih napak postane naša vloga starša za otroka zanesljivejša in bolj trdna. Otrok vidi, da je življenje polno vzponov in padcev. V življenju ne gre le za to, da vse naredimo pravilno. Temveč da pokažemo in si dovolimo biti ranljivi ter hkrati pokažemo sočutje do sebe, kot si želimo, da ga bodo otroci znali deliti sami s seboj.
Raziskovalci vse pogosteje ugotavljajo, da ko izražamo in identificiramo svoje izzive, zahtevne naloge in občutke, imajo naše misli manj moči nad nami. Torej, če povzamemo, takoj ko bomo ubesedili in delili svoje občutke, nam bo postalo lažje. Morda nam bo nemudoma nekdo priskočil na pomoč, morda pa bomo, šele ko bomo naglas izrazili skrbi, slišali, da so banalne.
Klinična psihologinja Marina Heifetz, ki se v svoji karieri posveča predvsem otrokom in najstnikom za Psychology Today pri soočanju z občutki krivde predlaga tudi humor. Kot piše, raziskave stalno dokazujejo, da ima humor močan učinek pri premagovanju stresa.
Zabava očitno vpliva na izboljšanje duševnega stanja pri posameznikih, zato se moramo potruditi, da v svoje življenje vnesemo več zabavnih trenutkov. Morda zabavne dogodivščine niso mogoče prav vsak dan. A v majhnih odmerkih lahko prav vsak dan z otroki poskrbimo za zabavo. In prav otroci so lahko vir te zabave, saj je njihov humor še kako zabaven in pristen. Le dovoliti si moramo, da smo, ko smo z njimi, res prisotni.
