Tako lahko v prvih treh letih popolnoma zatremo otrokov značaj
Kako pomemben je zgodnji razvoj otrokovih možganov, je še pred znanstvenimi dokazi opozarjal psihoanalitik John Bowlby, je v intervjuju za Onoplus povedal hrvaški terapevt Tomislav Kuljiš.
»Ko je še znanost to potrdila, pa se je preboj v ozaveščanje družbe začel. A vse skupaj gre zelo počasi, še vedno smo namreč pod vplivom koncepta, da je otrok, ko se rodi, nepopisan list papirja. Tako avtomatično preziramo njegove predispozicije, edinstvenost, avtentičnost. Ali bo razvil svoj potencial, je odvisno od odnosov s starši oziroma skrbniki, ki ga obkrožajo v prvih letih. Ti odnosi bodo izoblikovali njegovo nevrofiziologijo, anatomijo,« pojasnjuje Kuljiš.
Četudi se lahko marsikomu zdi neverjetno, da nebogljeno malo bitje tako močno doživlja svet okoli sebe in bodo ta doživetja vplivala na to, v kakšno osebo bo odrasel, pa Kuljiš pravi, da je to dejstvo ter da je tak načrt narave.
»Ko gremo više v nevrofiziologijo otroka, kar je del našega izobraževanja v programu za terapevta osebnega razvoja, vidimo, kako se zgradba otroških možganov prilagaja vplivu iz okolja, v katerem živi v prvih letih. Kot doživlja svet takrat, ga bo doživljal preostanek življenja. Takrat se oblikujejo njegova pričakovanja, odzivanje in delovanje,« pravi terapevt.
PREBERITE ŠE -> Tomislav Kuljiš: »Pravilni« pristopi k vzgoji delajo največ škode
Prepovedi zgolj zaradi maminega miru
Zato pomislite, kako na otroka vplivajo vse prepovedi, ki jih sliši s strani staršev. »Če mama otroku kar naprej prepoveduje (ne smeš tega, ne dotikaj se tega, umazan si, ne jej tako ...), zato da ima ona mir, medtem ko zanj to pomeni raziskovanje sveta, bo tak človek v sebi na nezavedni ravni nosil polno omejitev in nezaupanja vase,« je odgovor Kuljiše.
Terapevt predstavi zelo učinkovit in povsem jasen odgovor na to, kako prepoznati, kaj potrebuje naš otrok.
»Vsi smo bili nekoč otroci, in ko se povežemo s tem delom sebe, uvidimo, kako so delali z nami. Takrat postane jasno, kaj smo potrebovali, in isto potrebuje naš otrok. Spoznamo, kaj nam je bilo odvzeto, kakšne krivice so se nam zgodile, kako smo to doživljali in kako danes s tem živimo. Ko se ljudje v skupinah začenjajo spominjati in si o tem pripovedovati, so potrjena vsa znanstvena dognanja,« pravi.
Če pobrskate po svojem otroštvu, bodo odgovori hitro prišli na plan, kajne?
Kaj se zgodi, ko se ljudje dotaknejo tistega najglobljega dela sebe, ki je leta ali desetletja ostal skrbno zapakiran nekje na dnu duše? Odgovor Tomislava Kuljiše najdete v pogovoru tukaj.
Ključna je prisotnost
Neprepoznane potrebe v otroštvu lahko vodijo v razvojno-odnosno travmo, kakršno nosimo v sebi praktično vsi, kar pa ne pomeni, da ne moremo delovati v družbi. Prav tako ne pomeni, da bi zaradi tega zavedanja zdaj morali starši zadovoljiti vse otrokove potrebe ali nuditi otroku tisto, česar sami nismo bili deležni.
PREBERITE ŠE -> Tomislav Kuljiš: Nezrela ljubezen je resna duševna bolezen
»To, da starši ugodijo otrokom v vsem, nikakor ne pomeni, da jim dajo to, kar potrebujejo. Starši jim kupijo vse, a to ne pomeni nič. V angleščini obstaja dober rek, ki pravi: "Children don't need presents, they need presence." V prevodu: "Otroci ne potrebujejo daril, temveč prisotnost." Ko delam z ljudmi, ki so danes zelo uspešni, opažam, da mnogi nosijo v sebi bolečino, saj njihovi starši niso bili prisotni,« pravi Kuljiš in pojasni tudi, kakšne mame so ti posamezniki imeli. Več o tem si lahko preberete v intervjuju, ki ga najdete tukaj.
