Otroke učimo o telesnih mejah, hkrati jih silimo v naročje dedka Mraza
Pred nami so dnevi, ko se bodo številni otroci srečali z Božičkom in dedkom Mrazom, nekaterim bodo ta srečanja prijetna, spet drugi bodo bolj zadržani ali celo planili v jok.
Morda se boste spraševali, česa se vaš otrok boji, a pomislite še enkrat. Majhni otroci še ne poznajo večine navad, zato je zelo verjetno, da se ob dogodkih, ki se nam zdijo povsem domači, rutinizirani, odzovejo drugače od naših pričakovanj. Zato v želji po fotografiji z dobrim možem otroka nikar ne silimo v naročje neznanca.
»Če želimo otroka naučiti o telesnih mejah, kdaj reči ne, kako reči ne, kako poslušati svoje občutke, potem se mora to najprej začeti upoštevati doma. Starš je otrokov varni pristan in tukaj se vse začne. Vi mu pokažete, ali je pomembno, da upoštevamo telesne meje ali ne. Vi ga učite, ali je treba poslušati lastne občutke ali ne,« pojasnjuje Mateja Urh, ki ima dolgoletne izkušnje vzgoje predšolskih otrok ter vodi številna predavanja o čustvenih izbruhih, postavljanju zdravih meja, vodi urice za otroke s posebnimi potrebami in z društvom za dvigovanje kakovosti življenja pomaga starostnikom.
Prazne grožnje niso rešitev
Navada, ki je v nas izrazito zakoreninjena ter na površje pride vsak december, je stavek ’če ne boš priden, dedek Mraz ne bo prinesel daril’. Besede, ki gredo že marsikomu na živce, strokovnjaki s področja vzgoje otrok pa v njih vidijo več problemov.
Prvi je zagotovo ta, da so takšne grožnje prazne, saj vsak starš ve, da bo na koncu otrok ne glede na njegovo obnašanje obdarovan.
Drugi je, da je ključno pravilo pri postavljanju mej oziroma izrekanju kazni, da zagrozimo le s takšno, ki smo jo dejansko pripravljeni uresničiti.
Tretji razlog, zakaj je ta stavek problematičen, je v besedi priden. »Če jim dobri mož ne bo nič prinesel, potem pa res niso dobri otroci. Ste slišali? Otrok ponotranji, da ni dovolj, da ni dober, da si ne zasluži. Ne, da ne uboga, ampak da ni dovolj dober. To je močno sporočilo,« nam je v intervjuju razložila Mateja Urh.
Poslušnost zgolj zaradi nagrad
Poleg vsega pa se ob tem izreku lahko vprašamo še, ali si starši res želimo, da nas otrok posluša zgolj zato, da bo dobil darilo.
»Ali želite, da razume, kaj se je zgodilo, ko pride do konflikta ali česarkoli? Želite, da razume svoje občutke, skuša popraviti svojo napako, z vami poišče rešitve?
Starš je tisti, ki mora delovati zrelo, postavljati jasne meje in iti z otrokom čez frustracijo. Pogosto otrok ostane sam s frustracijo, ker se starš ne zna soočiti z njo. Zato vedno pravim, da je delo na sebi pri vzgoji ključnega pomena,« poudarja Urhova ter doda, da je naloga starša, da je varen steber, na katerega se otrok lahko opre, odloži svoja čustva in jih z njegovo pomočjo regulira.
Mateji Urh se besedi priden in poreden zdita tako problematični, da ju sama nikoli ne uporablja. »Ti dve besedi lahko kar izbrišemo iz besedišča,« pravi. Zakaj, si preberite v intervjuju, ki vas čaka na TEJ POVEZAVI.
