December je najbolj praznični mesec v celem letu – prinaša veselje, praznovanja in več skupnih trenutkov s tistimi, ki jih imamo radi. Na drugi strani lahko prinaša tudi hiperpotrošnjo in osamljenost – ne le med tistimi, ki ob sebi nimajo nikogar, tudi med tistimi, ki se počutijo same v prostoru, polnem ljudi.
Mesec obdarovanj bo naznanilo Miklavževo, verski praznik, ki ima v Sloveniji dolgo družinsko in skupnostno tradicijo in je pomemben del družinske, lokalne ter nacionalne identitete – vpisan je celo v register nesnovne kulturne dediščine. Miklavževa spremstva običajno spremljata še dva angela, ki nosita darila za otroke in parklji, ki pa se jih zaradi strašljivega videza in hrupa, ki ga povzročajo z verigami, zvonci in glasovi, številni otroci bojijo. Pravzaprav se jih še danes bojijo tudi številni odrasli.
V tokratnem intervjuju z Matejo Urh o tem, kaj prinaša takšno strašenje otrok, o (praznih) grožnjah staršev, o postavljanju telesnih meja in o tem, kako vzgajati otroke s pravimi vrednotami – kar ne vključuje zasipanja s stvarmi, ampak lastno prisotnost.
Mateja Urh ima kot vzgojiteljica 16 let bogatih izkušenj druženja s predšolskimi otroki, ki se, kot pravi, tesno prepletajo z delom na sebi. Velik del njene kariere je namenjen tudi individualni pomoči staršem predšolskih otrok, ki želijo spremeniti svoje primarne vzorce, reakcije, navade, prepričanja, bolje razumeti sebe ter tako vplivati na razvoj svojih otrok in vseh generacij za njimi.
Veliko predava tudi o čustvenih izbruhih, postavljanju zdravih meja, vodi urice za otroke s posebnimi potrebami in z društvom za dvigovanje kakovosti življenja pomaga starostnikom. Kmalu bomo lahko brali tudi njene pravljice za otroke in knjigo za starše, veliko koristnih nasvetov pa deli tudi na profilu na Instagramu – @mateja.urh.
Kot družba se zadnja leta veliko več pogovarjamo o čustvih in o travmah, ki jih prenašamo na svoje otroke. Kje je meja med tradicijo, kulturno dediščino, zabavnimi običaji in globokimi strahovi, ki jih ti vzbujajo v najmlajših? Čemu služi tak strah?
Dobro je, da se o tem vedno več govori, se poglablja in sprašuje. Sprememba znotraj nas se začne, ko ozavestimo svojo čustveno prtljago, ki jo toliko let nosimo s seboj. Ko se začnemo spraševati, kako delujemo – avtomatizirano ali zavestno?
Meja bi moral biti vedno občutek, notranji kompas – je to res nujno, čemu to služi? Kakšno je sporočilo otroku, je to otroku prijetno? Navade in tradicije so lahko lepe, lahko pa tudi popolnoma nesmiselne in zastarele. Ni več treba vsega početi zato, ker je taka navada in se spodobi.
Ustrahovanje je metoda, ki jo starš uporabi, da bi bil otrok bolj poslušen. Res mislite, da je rešitev prestrašen otrok? Starš otroku predstavlja varnost, vsaj moral bi mu. Otroka ni treba strašiti, da bi bil bolj ubogljiv in poslušen. Bolj zrela rešitev je to, da se starš poglobi v lastne občutke, postavi zdrave meje, pomaga otroku čez frustracijo in ohranja novo tradicijo – takšno, kjer je starš otrokovo varno čustveno zavetje. Prireditve za otroke, kjer zraven strašijo parkeljni, zame niso prireditve za otroke.
Otroka z izkazovanjem ljubezni, bližino in stikom ne moreš razvaditi.
Sodobnim vzgojnim metodam pogosto očitajo, da so preveč občutljive, zaščitniške in "komplicirajo". Kakšen je vaš odgovor na vsak "Tudi nam so to počeli, pa smo povsem v redu"?
Ogromno sprememb se je zgodilo v samo eni generaciji. Moramo se zavedati, da so naši starši in stari starši odraščali popolnoma drugače, pogosto je šlo le za preživetje. Ni bilo toliko informacij, znanja, res so bili popolnoma drugačni časi, miselnost in zavedanje.
Ob joku so bili pogosto prepuščeni sami sebi ali pa še celo kaznovani. In zdaj ti odrasli pravijo, da sodobni otrok z jokom izsiljuje, da se želi ves čas crkljati. V globini jih to jezi. Zakaj? Naše telo si zapomni vse, kar je doživljalo in čutilo v najranljivejših letih. Zapomni si lastno bolečino, občutke staršev, vse to ...
