To je ključen korak pri vzgoji, če ne želimo, da otrok zraste v egoista brez empatije
Vedno pogosteje lahko slišimo, da so otroci v sodobnem svetu izraziti individualisti. Ne poznajo empatije, v šoli ne delijo svojih zapiskov, vsak se sam zase bori za najboljše ocene in sodelovanja praktično ne poznajo.
Mnogi krivijo šolski sistem, ki učence sili k borbi za najvišje ocene. Nezmožnost sočustvovanja je lahko tudi posledica zacementiranih vzgojnih temeljev, ko se je, po Freudu, verjelo, da novorojenčki niso sposobni empatije in moramo otroke naučiti ''kako se obnašati''. Zdaj je ta paradigma že zastarala in vemo, da moramo delovati drugače.
Kaj lahko naredimo, da bi naš otrok imel občutek za skupnost, prepoznal stisko drugih in priskočil na pomoč tistim, ki jo potrebujejo?
Eden ključnih korakov je zagotovo ta, da otroku omogočimo prepoznavanje lastnih čustev. To pomeni, da ga ne zatiramo, ko mu je hudo, mu dovolimo občutiti žalost, jezo. Življenje ni sestavljeno le iz nasmejanih in lepih trenutkov, zato je seveda normalno, da otrok pozna tudi slabo voljo, žalost. Čas je, da (končno) pozabite na tiste vsem znane stavke ''no, no, saj ni nič hudega, dovolj je jokanja''.
Tudi z občutki jeze se bo otrok prej ali slej srečal, tu je morda še najbolj ključno, da starši postavimo meje, poskrbimo za varno okolje, če otrok jezo izraža skozi agresijo (kar po navadi jo). Rečemo mu, da ga razumemo, da je jezen, a da nikakor ne dovolimo, da nas tepe ali tepe brata, sestro, kogarkoli … Torej, čustva dopuščamo, a vsa vedenja niso sprejemljiva.
Včasih nam tudi čas ne dopušča, da bi ob vsakem čustvenem izbruhu na dolgo in široko razglabljali o trenutni situaciji, saj so te izjemno pogoste zjutraj, na poti v vrtec. Morda pa se o občutkih pogovorimo popoldne, damo otroku vedeti, da je bil slišan. Pomembno je, da si kot starši zapomnimo, da naj zanikanje čustev ne prevladuje v vzgoji. Ta naj bodo dovoljena.
V družini so slišani in vidni čisto vsi
Danski družinski terapevt Jesper Juul je dejal, da bo otrok empatijo razvil le, če bo seznanjen z lastnimi čustvi in čustvi drugih ljudi. »Do tega pa otrok ne pride po intelektualni poti, temveč zgolj z izkušnjo,« je zapisal v knjigi Agresivnost: nov in nevaren tabu. Kot pravi Juul, smo sočutni lahko takrat, ko imamo podobne izkušnje ali pa smo že občutili to, kar občuti oseba, s katero sočustvujemo.
Deliti ranljivost in nemoč z drugimi, ki te ne obsojajo, hkrati pa od njih dobiti ustrezno mero varnosti, je prav tako temeljnega pomena za otrokov kasnejši razvoj občutljivosti za stiske in potrebe drugih.
Jesper Juul v vseh svojih delih poudarja tudi medsebojno podporo staršev. Po njegovem mnenju je pomembno, da starša znata sodelovati in si pomagati, prav tako mora otrok videti občutke, ki jih doživljata starša. Hkrati pa morajo v družini biti jasno postavljene meje. Juul poudarja, da naj družina deluje kot prostor, kjer je vsak član viden, slišan in vzet resno – ne samo otroci ali tisti, ki so najglasnejši.
PREBERITE ŠE -> Teh stavkov nikoli ne bi smeli izreči svojemu otroku
S tem se strinja tudi Tadej Rifel, sodelavec Familylaba, ki nam je pred časom v intervjuju zaupal, da si za svoje otroke želi, da bi imeli občutek skupnosti. Sedaj smo ga vprašali, kako jim to privzgojiti.
»Otrok potrebuje ob sebi čuteče in čuječe osebe, ki ga vodijo skozi dvojni proces. Najprej gre za prepoznavanje otrokove osebne vrednosti in pomena za odnose, ki jih ima z drugimi. Dati otroku vedeti, da je dragocen in da otrok to tudi zares občuti, ima neprecenljivo vrednost za kasnejše sprejemanje samega sebe in drugih,« pravi oče treh otrok.
»Kot drugi pomemben proces pa bi izpostavil pomembnost varnega okolja, ki ga za otroka ustvarjamo odrasli, kamor se otrok lahko zateče po pomoč v stiskah. Deliti ranljivost in nemoč z drugimi, ki te ne obsojajo, hkrati pa od njih dobiti ustrezno mero varnosti, je prav tako temeljnega pomena za otrokov kasnejši razvoj občutljivosti za stiske in potrebe drugih,« zaključi Rifel.
