Vaš najstnik potrebuje zgolj in le to
Večkrat slišimo, da je ključna vzgoja otroka do njegovega petega leta starosti, a dobro tudi vemo, da se ta v resnici nikoli ne konča. Še posebno pomembna je prisotnost staršev v obdobju najstništva in vsak starš bi moral opustiti prelaganje odgovornosti na puberteto in iz svojega besednjaka izbrisati večkrat slišan stavek ’ah, puberteta, bo že minilo’.
»V obdobju najstništva, od starosti 12, 13, 14 let naprej, potrebujejo otroci od nas pravzaprav le eno: da vedo, da je na tem svetu človek – ali dva človeka –, ki zares verjame, da sem v redu. To potrebujejo. Veliko nas v življenju ni imelo takega človeka. Če imaš enega, lahko dobro preživiš, z dvema lahko čudovito živiš. Toda to ni naša starševska tradicija. Raje se obnašamo kot učitelji, sedimo z rdečim svinčnikom v roki in gledamo, kaj bi na svojih otrocih še morali popraviti,« je v knjigi Družine z najstniki zapisal danski avtor Jesper Juul.
Tudi več slovenskih strokovnjakov s področja vzgoje in psihologije poudarja, kako pomembno je, da so starši vključeni v najstnikovo življenje in vzpostavijo odnos, v katerem bo otrok vedel, da staršu lahko zaupa.
»Najstniki so najbolj v stiski, kadar ne vidijo smisla v odnosih z bližnjimi. To je ključno vodilo za starše, da z otrokom ustvarijo občutek doživljanja: mar mi je zate in mar mi je za ta odnos,« pravi psihoterapevt dr. Albert Mrgole in nadaljuje: »Občutek varnosti doma je vedno najbolj pomemben, ne glede na okoliščine. Iz njega izhajamo in se nanj opiramo v vseh odnosih in okoliščinah. Občutek varnosti je temeljni občutek, da se lahko razvijamo kot ljudje. Zato je varnost v sebi – vedeti, da je nekomu mar za nas, vedeti, da vemo, pri čem smo, vedeti, da imam varno pristanišče – nekaj, kar je ključno in temeljno. To ima tudi izjemno preventivno vrednost, to krepi našo odpornost, zmožnost, da premagujemo ovire in preživljamo težje preizkušnje.«
PREBERITE ŠE -> Leonida in Albert Mrgole: Najstniki potrebujejo starše, ki jim je mar
Prav preizkušenj je v najstništvu veliko, ena od teh je pri številnih tudi iskanja smisla. Smisel za učenje, smisel za vztrajanje, smisel za športno udejstvovanje, konec koncev, smisel za življenje. Prvi smisel pa morajo otroci videti v odnosu z nami.
»Otroci nam sledijo, ko vidijo v odnosu smisel. Smisel pa nastane le iz stika. Čustvenega stika. Pri tem pa moramo starši preklopiti v svet poznavanja otrokovih razvojnih potreb,« pravi dr. Mrgole.
Ne igrajmo igre na srečo
Marko Juhant pa pravi, da otrok, ko vstopi v obdobje najstništva, vedno manj zaupa staršem, ker se vedno več pogovarja s svojimi vrstniki, jih bolj upošteva in njegova identiteta je vedno bolj oblikovana. A tudi Juhant poudarja, da je vloga staršev pri tem obdobju še vedno ključna.
»Ob nastopu prvih težav, najstniških ’fint’ in skušnjav, ne smete odmahniti z roko, češ, saj to je le faza, bo minilo samo od sebe, bo že sam rešil ali kaj podobnega. Ne igrajte iger na srečo s prihodnostjo svojih najstnikov Posledice “faz” so odločno prehude, da bi pri vzgoji popuščali.
Lahko je le faza žalosti, lahko pa je depresija in pelje v samomor. Lahko je le faza preizkušanja alkohola, lahko pa postane resna odvisnost. Lahko je le faza zanimanja za nasprotni spol, lahko pa se konča z najstniško nosečnostjo. Lahko je le faza nezainteresiranosti za šolo, lahko pa pomeni, da bo celo življenje polnil police v trgovini za minimalca,« piše Juhant na svoji spletni strani in poudarja, da ravno zato tudi najstnik nujno potrebuje jasne meje, vodstvo, pomoč in ukrepe.
Juhant svetuje, da v otroku vzbudimo aha momente – torej, ko bo dojel, da je vredno hoditi v šolo, ko ugotovi, da je edina prava komunikacija spoštljiva komunikacija, ko red v sobi pomeni red v glavi, ko spozna, da laganje in prekrivanje nista rešitev …
Do teh spoznanj pa po nasvetih Marka Juhanta pridemo s postavljanjem pravih vprašanj, z utemeljevanjem svojih trditev s pravimi dokazi, ki jim ne more ugovarjati, s primernimi posledicami za njegova dejanja, z vzpostavljanjem varnega okolja, v katerem na lastni koži preizkusi, kako se stvarem streže v svetu odraslih.
Ne le dojemanje sveta, spremeni se tudi pogled na telo
V obdobju najstništva pride tudi do telesnih sprememb, kar je lahko še en razlog, da se otrok nekoliko zapre vase.
»Najstniki so zelo osredotočeni na telesno podobo, ker se ta spreminja, starši pa moramo samopodobo razširjati na vsa področja v življenju. Če mi je nekdo rekel, da sem grda, sama pa samo sebe razvijam še na drugih področjih, opazka hitro postane le ena izjava izmed mnogih, ali le en minus izmed mnogih plusov,« pravi psihologinja Meta Jerala Kegljevič, ki je v intervju, ki si ga lahko preberete tukaj, spregovorila o samopodobi najstnikov.
Jerala Kegljevič poudarja tudi, kako je za najstnika pomemben zgled. »Eden od načinov, kako se gradi samopodoba, je tudi opazovanje drugih, kaj drugi delajo, kaj drugi mislijo. Starši so prvi, ki otroku predstavljajo ogledalo v svet. Vse, kar delajo, razmišljajo, s tem modelirajo in kažejo otroku, kaj je ustrezno in kaj ne.«
