Kako vaša samokritičnost uničuje odnose (in kako si lahko pomagate)

Na začetku razmerja smo nagnjeni k poudarjanju in izražanju svojih prednosti novemu partnerju. To seveda ni nič neobičajnega, saj si po navadi želimo dati vse od sebe.

Kadar imamo občutek, da smo našli popolno ljubezen, smo navdušeni. Cenimo preživljanje časa drug z drugim, skupaj se smejimo in premagujemo ovire - na splošno se nam zdi, da smo zadeli glavni dobitek na loteriji.

Sprva lahko s partnerjem le občasno delimo nekaj svojih težav, vendar se skušamo izogniti preveč negativnim temam, da bi osebo prevzeli z našimi najboljšimi lastnostmi, preden razkrijemo tisto, kar bi lahko nehote ogrozilo odnos.

A slej ko prej se v odnosu začnejo pojavljati težave in dvomi, ki smo jih pred tem skušali prikriti, zato je koristno, da se o tem s partnerjem pravočasno pogovorimo. Če se ne soočimo s svojimi čustvi, jih lahko projiciramo na druge, še posebej, če smo izjemno samokritični. Kajti v tem primeru nismo zelo zahtevni le do sebe, temveč tudi do drugih.

Kritični pogled na situacijo in nase je zelo pomemben

Neva Kumer Pavlović, magistrica psihologije in psihoterapevtka, pojasnjuje, da smo pravzaprav vsi ljudje samokritični:

»Tako pač delujejo naši možgani. Za naše preživetje in navsezadnje razvoj in rast je kritični pogled na situacije in nase zelo pomemben. Toda nekateri ljudje so bolj kritični, nekateri pa manj. V sklopu visoke notranje kritike, ki jo v psihoterapiji pogosto naslovimo tudi kot perfekcionizem - da moramo vedno biti boljši, bolj natančni, hitrejši, učinkoviti, močni, sposobni, - pa so značilnosti izrazite v postavljanju ciljev, v odnosu do dosežkov in odnosu do sebe.«

Samokritičnost in težnja k popolnosti sta si na prvi pogled morda podobni, vendar se pravzaprav razlikujeta, kar potrjuje tudi magistrica psihologije in psihoterapevtka:

»Perfekcionizem najlažje definiramo kot lastnost, medtem ko se samokritičnost pojavlja kot notranji glas ob neuspelih poizkusih uresničitve ciljev. Je ponotranjen glas, ki opravlja kritiko nad posameznikom. Za visoko perfekcionistično naravnane posameznike se lahko samokritika pojavlja na dnevni bazi življenja. To je lahko zelo naporno in težko, saj je za človeka nemogoče tako pogosto in tako dobro dosegati vse cilje in izpolnjevati vse zahteve.«

Pretirana samokritično je lahko neke vrste samosabotaža, saj ne moremo uresničevati svojih želja, ker se obremenjujemo s potencialnim neuspehom in nas obvladuje strah pred napakami. Morda tega drugi niti ne opazijo, medtem ko se v nas kopičijo dvomi, strahovi in razočaranja.

Neva Kumer Pavlović pravi: »Ker so tovrstne stvari povezane z mislimi in občutki, pogosto drugim ljudem niso vidne. Kar lahko opazimo, pa je vedenje. Ne vem, kakšne navade imajo samokritični ljudje. Lahko pa povem, da se ob visoko izraženi samokritičnosti in perfekcionizmu pogosto srečajo z neuspehi, občutki krivde, strahu, jeze in razočaranjem.

Da bi se znebili teh občutkov, se še bolj trudijo in želijo biti še boljši – kar pa ne reši primarnega problema slabše samopodobe, ki je pogojena z dosežki in uspehi. To vedenje lahko vodi v anksiozne motnje, depresijo, deloholizem in izgorelost ter vpliva na zdravje posameznika in njegove odnose.«

Samokritičnosti vpliva tudi na druge

Do neke mere je samokritičnost zaželena, a ko to mejo prestopimo, se lahko pojavijo težave. Lastnosti, kot so ciljna usmerjenost, visoka pričakovanja in zahteve, so lahko usmerjene tudi v druge in vplivajo na partnerski odnos.

»Na račun tega lahko partnerski odnos 'trpi', saj je človeku na drugi strani težko ugoditi vsem zahtevam, hkrati pa stati ob strani osebi, ki je zelo kritična do sebe. Običajno osebam, ki so zelo samokritične, okolica da dovoljenje, da lahko spustijo zahteve in da 'delajo in se trudijo manj', a tega osebe pogosto ne sprejmejo. In zato je lahko težko za oba v partnerskem odnosu. Lahko pa je tudi obratno, da sta oba v odnosu visoko kritična, zato se lahko pojavi ogromno napetosti, tesnobe, neprijetnih občutkov, kot tudi konfliktov. Je pa to manj pogosto,« pojasnjuje psihoterapevtka.

PREBERITE ŠE -> Kaja iz Masterchefa o izgorelosti: Moje življenje včasih in danes je kot noč in dan

Priporočljivo je torej ozavestiti, da samokritičnost vpliva na druge, saj se marsikdo ne zaveda, da posledice čutijo bližnji.

»Najprej bi bilo seveda dobro ozavestiti lastne notranje procese – samokritične misli ter lastna čustva in občutke. Če mi ne prepoznamo ovir, potem ne bomo vedeli, kaj bi v resnici lahko bil problem oziroma izziv. V partnerstvu je ena osnovna vez – komunikacijska vez. Vedno je zaželeno, da se o stvareh pogovarjamo.

Če nam to ne gre, bodisi se ne znamo izraziti bodisi nas je strah, potem se lahko tega priučimo. Navsezadnje se trudimo za odnos, ker si tega želimo. Zato je pomembno, da se znamo izraziti, če na primer želimo partnerju sporočiti, kako na nas vpliva njegovo vedenje,« pravi Neva Kumer Pavlović.

Ob izražanju svojih čustev pa je včasih potrebna previdnost, da se pogovor ne spremeni v prepir: »Pomembno je, da znamo kritiko izraziti na socialno sprejemljiv način ter ustrezno, torej da je usmerjena na vedenje in ne na osebo. Ljudje, ki so zelo samokritični, pogosto v resnici ne želijo, ali ne zmorejo več slediti notranjim zahtevam in zato potrebujejo veliko podpore in ljubezni s strani okolice – ker si je sami pogosto ne zmorejo dati.

Zaradi morebitne nižje samopodobe skušajo kompenzirati in nadomeščati te občutke s pohvalami in dosežki ob konstantnem usmerjanju v neke izboljšave. Zato je pomembno, da jih ne krivimo in dodatno kritiziramo, temveč da ponujamo podporo. Preizkusite in opazujte, kaj deluje bolje. Verjamem pa, da je to kdaj zelo težko tudi za nas,« iskreno doda psihoterapevtka.

Ozaveščanje miselnih procesov

Partnerski odnos lahko predstavlja tudi priložnost, da se s svojimi težavami soočimo, saj nam partner nastavi zrcalo, v katerem opazimo, kaj smo izgubili ali celo zavračali – in kaj želimo spremeniti.

»Soočanje s perfekcionizmom v grobem pomeni spreminjanje naših pravil in prepričanj glede dela, uspeha, dosežkov, napak, samoučinkovitosti, počitka in odnosa do sebe. Pomeni spreminjanje naših odzivov in vedenja na te vsebine,« pravi Neva Kumer Pavlović.

»Običajno se ljudje poslužujemo teh manj ali nefunkcionalnih načinov - skušamo torej odmisliti, preusmerjamo pozornost, se z mislimi in občutki borimo, ne razmišljamo in le delamo, ob neuspehih se krivimo, ob napakah se obsojamo, izkrivljamo realnost kot način opazovanja in doživljanja sveta, pogosto smo samokritični, kot odziv na perfekcionizem slepo sledimo vsem mislim in pravilom, ki usmerjajo naše življenje,« izpostavlja psihoterapevtka.

Neva Kumer Pavlović priporoča, da začnemo ozaveščati naše miselne procese in mišljenje, se soočamo s čustvi bolj konstruktivno, se naučimo, da se nam ni treba odzvati na vsako zahtevo, se naučimo sočutja do sebe, prepoznamo pravila, ki se jih v življenju močno držimo in jih spremenimo v bolj funkcionalna, prepoznamo miselna izkrivljanja in jih skušamo prilagoditi realnosti in če ne znamo sami, poiščemo pomoč in s tem ne odlašamo.

Kdaj poiskati pomoč?

Kadar nam pretirana samokritičnost otežuje življenje in imamo zaradi tega težave tudi v partnerskem odnosu, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč.

»Psihoterapija je lahko zelo koristna in tudi uspešna. Pretiran perfekcionizem ni zdrav način doseganja ciljev in zahtev, kot tudi ni zdrav način soočanja z neprijetnimi občutki in razvijanja boljše samopodobe. Psihoterapevtski proces omogoča posamezniku, da skozi korake razvija večje samozavedanje o sebi ter svojemu načinu razmišljanja, čustvovanja in vedenja,« pravi Neva Kumer Pavlović.

Korake, ki pripomorejo k večjemu samozavedanju, opisuje tako:

Prvi korak je običajno ozaveščanje našega mišljenja in čustev. Da bi to storili, moramo dvigniti samozavedanje o svojem funkcioniranju. Začeti moramo opazovati, kaj se v resnici z nami dogaja v določenih situacijah, ki so povezane z delom, uspehi, aktivnostmi, napakami in našo samopodobo.

Drugi korak je prepoznavanje, kateri miselni procesi se odvijajo: katastrofizacija, dramatiziranje, analiziranje, črno-belo mišljenje, sklepanje, vrednotenje … To so umski procesi, ki glede na reševanje težav niso vedno funkcionalni. Sploh, če jih uporabljamo za reševanje težav, ki jih ne moremo na tak način rešiti. Posamezniki se običajno tega zavedajo, le spremeniti tega ne znajo.

Tretji korak se nanaša na soočanje s čustvi, pred katerimi pogosto bežimo in se jim izogibamo. Ta strategija v resnici le še poglablja neprijetne občutke, kar običajno ljudje opazijo. Ta del najlažje naslovimo v terapevtskem procesu, saj se je izkazalo, da nam pri teh strategijah včasih zmanjka znanja in dodatnih veščin. Vsekakor pa ljudje zmoremo tudi brez tega procesa in se osredotočimo na sprejemanje.

Zadnji korak zahteva akcijo s strani posameznikov, da v življenje vpeljejo nove načine obnašanja – torej nova vedenja. To naj ne bi bilo izogibanje, temveč izpostavljanje neprijetnim situacijam, s pozornostjo na tem, da le 'zdržimo'. Da se ne borimo, da ne delamo še več ter da si dovolimo napake in neuspehe.

Pomembno je, da poskusimo biti prisotni v sedanjem trenutku in da se naučimo sprejemati to, da naše življenje ne bo vedno urejeno in pod kontrolo. Nova vedenja bi torej bila v smeri opuščanja, sprejemanja in distanciranja od nefunkcionalnih misli in vedenj.

PREBERITE ŠE -> Dr. Ajda Pfifer: Ko sem doživela popoln zlom, sem prepoznala te napačne odločitve

Perfekcionizem ne izgine čez noč

Ker svojega vedenja ne moremo spremeniti iz danes na jutri, temveč gre za dolgotrajen proces, je smiselno, da tudi med obiskovanjem psihoterapije nismo strogi do sebe, temveč sočutni.

»Človeško delovanje je skozi leta vedno bolj utrjeno, saj se velik delež naših mišljenj, čustvovanja in vedenj ponavlja. Na podlagi tega si lahko predstavljamo, da se spremembe v delovanju ne zgodijo čez noč. Osebe, ki so visoko samokritične in perfekcionistično naravnane, svojo samopodobo vrednotijo na podlagi dosežkov in uspehov in so lahko tudi ponosne na svoj način delovanja. Takega načina vrednotenja samopodobe ni enostavno spremeniti, ni pa nemogoče. In zato tovrstne stvari pogosto najlažje naslovimo v psihoterapevtskem procesu,« pojasnjuje Neva Kumer Pavlović.