Govoril mi je, da lahko z mano naredi, kar hoče (Anina zgodba)

»Zaljubila sva se na prvi pogled, v vsem sva se ujela. Nikoli si ne bi mislila, da sem spoznala moškega, ki bo do mene nasilen. Nikoli. Skupaj sva preživljala čas, delala načrte za prihodnost …

Ko danes pogledam nazaj, vidim, kako sem počasi prekinila stike s prijateljicami, s sestro in bratom, v službi nisem več hodila na kavice s sodelavkami, ampak sem hitro tekla domov, da bi ga pričakala s kosilom in objemom. V tem sem uživala, bilo nama je lepo.

Nisem takoj opazila, da mi je o mojih bližnjih začel govoriti grdo, da je iskal njihove napake in da sem se z oddaljevanjem od njih prilagodila njegovim željam. Preden sem ga spoznala, sem imela dobro socialno mrežo. Izobražena sem in nekaj sem v svojem življenju tudi prebrala o nasilju nad ženskami. Pa vseeno nisem videla, nisem prepoznala znakov. Še danes se krivim, da jih nisem.

Moja najboljša prijateljica me je nekajkrat klicala in mi enkrat tudi rekla, ko sem ponovno zavrnila najino druženje, ki je bilo prej večkrat na teden, naj si vzamem čas zase, da ni dobro, da samo tečem domov in preživljam čas samo in izključno z Vidom. Da je fino, če se še vedno družim, da je to ok. Jaz pa ne …

Prvi znaki jeze in nasilja

Malo me je sicer pretreslo, ko me je nekega večera kar na lepem nadrl, kakšno je stanovanje. Da zakaj nisem bolje pospravila kopalnice, da vendar vem, koliko mu pomeni čistoča. Bila sem utrujena in mi ni uspelo.

Takrat sem pomislila, da je na začetku zveze večkrat tudi on počistil stanovanje, da pa je zdaj vse na meni. Pa tega nisem problematizirala. Imel je napornejšo službo od mene, no, morda ne napornejšo, vendar je zaslužil več kot jaz. Pa mi je bilo potem nekako normalno, da več naredim doma, ker lahko on odplačuje avto, kupila sva tudi prikolico na morju.

Potem je kar naenkrat začel prihajati domov pozno. Nejevoljen, v službi stvari niso šle, kot je načrtoval. Prepričevala sem se, da mu moram stati ob strani, da je to samo obdobje, ki bo minilo, čakala sem, da se vrne tisti stari Vid, prijazen in pozoren.

Poskušala sem urejati vse potrebno, da se ne bi jezil, da ne bi bil slabe volje. Nakar sem ugotovila, da karkoli naredim, ne pomaga. Dobila sem se s prijateljico Sonjo, bila je vesela mojega klica. Dogovorili sva se, da se ji pridružim na srečanjih dramske skupine, na katera sem hodila, preden sem spoznala Vida. Da si vzamem en večer na teden, da se malo sprostim, in morda se bo tudi odnos z Vidom popravil.

Nisem hotela bežati od njega, želela sem, da se nekaj spremeni, da bom zadovoljnejša jaz in da bom lahko več dajala v najinem odnosu. Ko sem ga povabila na eno od srečanj dramske skupine, naj pride zraven, da bo videl, kaj počnemo, je znorel. Vlekel me je za lase in me odvlekel do kopalnice, kjer mi je pred ogledalom govoril: poglej se, kakšna si, kurba prekleta, goniš se okoli z igralci …

Skozi glavo in telo so mi šli pretekli občutki, ko sem videla, kako je nejevoljen, jezen, kadar sva se pogovarjala, kako sem se ga včasih bala, pa si tega nisem priznala.

Ljubila sem ga. To je moj Vid. Kaj dela z mano?

Nisem si upala več na srečanja dramske skupine. Psihično sem bila iz tedna v teden slabše. Vsakič je našel nekaj, kar mu ni bilo všeč, na kar se je navezal, da me je lahko kritiziral, poniževal. Razvrednotil je vsako stvar, ki sem jo naredila. Kako se je lahko tako spremenil? Kaj sem naredila narobe?

Nenehno sem krivila sebe in iskala opravičila za njegovo vedenje. Do tistega večera v marcu, ko me je potisnil na tla in mi držal nož na vratu. S tihim glasom mi je govoril, da mu ne morem nič, da sem njegova in da lahko z mano naredi, kar se mu zdi. Takrat sem vedela, da če to preživim, moram oditi.

Naslednji dan sem iz službe poklicala SOS telefon in vprašala, kaj lahko storim. Povedali so mi za varno hišo, za prijavo na policijo, za možnost prepovedi približevanja. Počutila sem se grozno. Nikoli si ne bi mislila, da bom postala žrtev v partnerskem odnosu. Še danes ne vem točno, kaj je šlo narobe.

Počasi spoznavam, da nisem bila kriva. Da je bila odgovornost za njegovo vedenje njegova. In da ga nisem mogla spremeniti. In da nisem kriva, ker sem si ga izbrala. In da je prav, da želim živeti v miru, brez nasilja. V varni hiši živim s še nekaj ženskami, nekatere imajo otroke. Ni lahko. Je pa pomembno, da se pogovarjam z njimi in svojo svetovalko, ki me je spremljala na policijo pa k zdravnici, naslednji teden bo šla z mano na sodišče.

Težko je. Ampak nisem sama. In počutim se bolj varno.

Ni prav, da smo tukaj. Nasilni partnerji bi morali oditi, ne pa me iz lastnih hiš in stanovanj. Kljub temu poskušam sprejeti realnost, kakršna trenutno je, in se postaviti na noge. Uspelo mi bo. Marini, Tanji, Ireni, Mojci, Vlasti, Teji – njim je že uspelo. Imamo pomoč in zmogle bomo tudi tiste, ki potrebujemo še nekaj časa, da se postavimo na noge. Klic na 080 11 55 mi je morda rešil življenje.«

Nevarnost, odhod iz zveze

Nasilje nad ženskami je ena najpogostejših kršitev človekovih pravic na svetu. Ne moremo ga odpraviti brez odpravljanja neenakosti v družbi, globalna kriza je tudi pri nas poglobila stiske žensk, ki so pahnjene v revščino, posledica pa je še bolj skrito nasilje znotraj doma, ki je že od nekdaj najnevarnejše.

Po podatkih Statističnega urada RS je nasilje intimnega partnerja pri nas doživela skoraj tretjina žensk od 15. leta, ki so bile kadarkoli v partnerskem razmerju, to pomeni več kot 110.200 žensk, starih med 15 in 74 let.

Ženske, ki živijo v nasilnih intimnopartnerskih zvezah, se zaradi negotove ekonomske situacije, stanovanjske stiske, strahu in drugih kompleksnih vzrokov še težje odločajo za prijavo nasilja in zanje (včasih smrtno) nevaren odhod iz nasilne zveze.

V javnosti še vedno krivimo žrtve, da ostajajo s povzročitelji nasilja, nanje valimo tudi odgovornost za neukrepanje ob nasilju, in to čeprav še vedno nimamo dovolj učinkovitih načinov zaščite za varen izhod iz nasilja.

PREBERITE ŠE -> Žrtev znanega verskega vodje v Sloveniji: Preživela posilstva, nosečnost in splav

Najnevarnejši trenutek za žrtev je ravno odhod iz nasilja in takrat je treba učinkoviteje poskrbeti, da se povzročitelj nasilja žrtvi ne bo približal.

Izrek ukrepa prepovedi približevanja ni dovolj, potreben je razmislek o drugih načinih zaščite, o boljšem nadzoru nad izvajanjem prepovedi približevanja, kot je že praksa v nekaterih evropskih državah.

Slovenija po številu umorjenih žensk izstopa glede na število prebivalcev. Raziskava švicarske nevladne organizacije Small Arms Survey, ki je temeljila na primerjalni analizi umorov po državah, je glede na podatke iz leta 2015 pokazala, da je Slovenija ena izmed najbolj razvitih držav, ki imajo glede na siceršnji nizek delež nasilnih smrti na globalni ravni nadpovprečno stopnjo intimnopartnerskih umorov žensk.

Kot relativno varna država, ko gre za splošno kriminaliteto, namreč v zadnjih letih opažamo porast poskusov umorov in dokončanih umorov v intimnopartnerskih zvezah. Leta 2022 jih je bilo 12.

Otroci in zalezovanje

Še vedno premalo resno prepoznavamo grožnje in preteklo nasilje v intimnopartnerskih zvezah, podcenjujemo psihično nasilje in ga ne obravnavamo kot enakovrednega drugim oblikam nasilja.

Zmanjšujemo ga na konflikt in velikokrat na matere, ki so zapustile nasilne očete svojih otrok, prelagamo breme »pravilne priprave otroka na stik z očetom«, kar pogosto pomeni sistemsko legitimiziranje nadaljevanja nadzora in nasilja nad nekdanjo partnerico in otroki (ki stike zaradi preteklega nasilja nemalokrat zavračajo).

Zanemarjamo pomen zalezovanja, ki se lahko konča tragično, saj ga izvajajo izjemno posesivni nasilni (nekdanji) partnerji. Nasilje v družini, kjer so največkrat žrtve ženske in otroci, še prevečkrat obravnavamo kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje, kar daje napačno sporočilo tako storilcu kot žrtvam in okolici, saj zmanjšuje njegov pomen in nasilja aktivno ne ustavlja.

Na področju spolnega nasilja smo dosegli veliko spremembo razumevanja z modelom, ki sloni na privolitvi, vendar pa so ženske – žrtve posilstev – še vedno žrtve znotraj sistema, kjer so pravice osumljencev velikokrat pred pravicami oškodovank. Sovražni govor je oblika nasilja nad ženskami, ki ohranja in povečuje neenakosti med spoloma in pomeni kršitev človekovih pravic.

Za odpravo neenakosti so nujni sistemski ukrepi. Zato ne smemo spregledati intenziviranih in sistematičnih teženj k retradicionalizaciji in repatriarhalizaciji družbe.

Varna hiša

V Društvu SOS telefon smo samo leta 2023 ponudili pomoč okrog 3000 uporabnicam in uporabnikom. Vključeni so bili v programe SOS telefon (brezplačna zaupna številka, ki deluje 24 ur na dan, vse dni v letu), v zatočišči za ženske in otroke – žrtve nasilja, kamor lahko namestimo tudi gibalno ovirano uporabnico ali uporabnika, in v individualno psihološko in psihoterapevtsko pomoč v primerih nasilja in spolnih zlorab. Samo v slednjem programu se je število uporabnic od leta 2018 povečalo za 127 odstotkov.

Zavedamo se, da marsikatera ženska ali otrok ne zmore poklicati na pomoč. Zato poslušajmo. Ne obsojajmo. Ukrepajmo. Kot sosed ali kot zaposleni v instituciji ali organizaciji za zaščito in pomoč žrtvam nasilja.

Enakost prispeva k boljšemu položaju vseh – če jo dosežemo, smo zmagali kot nerazdeljena družba, ki se zaveda pomena človekovih pravic in upoštevanja različnosti.

Varne hiše so ena od možnosti, kako zaščititi žrtve nasilja pred nadaljnjim nasiljem v družini. Prva nevladna varna hiša v Sloveniji je zrasla leta 1997, ustanovilo jo je Društvo SOS telefon. V tridesetih letih se je sistem pomoči z varnimi namestitvami razvil po vsej Sloveniji. Vsako leto v Društvu SOS telefon v obe varni hiši sprejmemo okoli 60 žensk in otrok.

Letos so kopalnice v eni od obeh varnih hiš Društva SOS telefon potrebne temeljite obnove. Trudimo se, da vsako leto prenovimo kakšen del hiše, saj jo uporablja ogromno različnih oseb in je tako tudi obraba hitrejša. Kopalnice niso bile zares prenovljene že od začetka delovanja hiše, 25 let.

Eno je poskrbeti za okolje, kjer žrtve lahko bivajo dostojno in brez nenehnega občutka, da so nastanjene zunaj doma, drugo pa je poskrbeti za njihove psihološke potrebe, predvsem si želimo bolje podpreti psihoterapevtsko in psihološko pomoč otrokom in mladostnikom, da bodo hitreje in lažje predelali izkušnje z nasiljem in tako podprti lažje stopali po svoji življenjski poti.

Pri vsakodnevnem delu vidimo, kaj pomeni, če imajo žrtve ob sebi kakovostno strokovno pomoč. Pravico imajo do nje in vsak dan si prizadevamo, da jo tudi dobijo.