Fraze, ki jih starši redno uporabljamo, a lahko razvadijo otroke
Čeprav Gordon Neufeld, priznani strokovnjak s področja zgodnjega razvoja otrok, poudarja, da smo starši izgubili prvinskost in ne vzgajamo več v skladu z naravo, bi se nekaterih fraz, ki jih izustimo povsem naravno, vseeno morali odvaditi. Ker v resnici te niso v skladu z našim bistvom, temveč nam jih je vcepila vzgoja oziroma družba. Zato bi že zdavnaj morali preseči izjave, kot je na primer dovolj jokanja, dovolj si star. In čeprav naj bi starši bolj delovali na podlagi svojih občutkov, so meje, ki se jih, če si doma ne želimo kolapsa, moramo držati.
Seveda je bistveno lažje ob izsiljevanju za dodatno risanko popustiti in dovoliti še eno. A to zagotovo ni pravo sporočilo otroku in ne vodi v pravo smer.
»Način, kako se pogovarjamo s svojimi otroki, ali popuščamo, jih podkupujemo ali jim dovolimo, da se izognejo odgovornosti, oblikuje njihovo razumevanje meja in posledic,« je za Huffington Post povedala otroška psihologinja Ann-Louise Lockhart.
»Sčasoma čutijo, da jim stvari pripadajo same po sebi, kar lahko vpliva na njihove odnose in vedenje ob odraščanju,« je dodala. Zato moramo vedeti, da ko vztrajamo pri svojem in se nam otrok ob tem upira, delujemo na dolgi rok.
Popuščanje, prelaganje odgovornosti in podkupovanje vodi do razvajenosti
»Razvajen otrok je tisti, ki pogosto pričakuje, da bodo njegove potrebe in želje zadovoljene brez truda ali upoštevanja drugih,« pojasnjuje Lockhartova. Ob tem pa moramo vedeti, da ko otrok doživlja izbruhe jeze, trme in žalosti, ni vse le v našem vztrajanju, ampak mu moramo biti ob negativnih čustvih v oporo. Kar ne pomeni, da popustimo in mu ustrežemo, vendar smo ob njem in izkažemo razumevanje o čustvih, ki jih doživlja.«
»Pričakovati od otroka, da se bo pomiril sam, je podobno, kot če bi od dojenčka pričakovali, da se bo naučil samostojno voziti kolo. Otrok še nima fizioloških kapacitet, ki bi mu omogočale ravnanje z intenzivnimi čustvi, ko ga ta preplavijo. Če smo iskreni, imamo tudi odrasli kdaj obdobja, ko ne obvladujemo svojih čustev tako, kot bi si želeli.
Če od otroka pričakujemo, da bo samostojno ravnal s čustvi, ta nima druge izbire, kot da se zateče k preživetvenim mehanizmom, kot sta potlačenje in izogibanje čustvom. Ko to naredi, lahko na zunaj deluje, kot da se je umiril, vendar čustvo ostane v njem, kar lahko povzroča večje ali manjše težave. Hkrati je prikrajšan za pomirjanje čustev, pri tem pa ne dobi nobenega orodja, kako z njimi upravljati,« nam je v intervjuju povedala psihoterapevtka dr. Vesna Mirt.
Razvajenost ni dedna
Da razvajenost ni dedna in je odvisna le od tega, kako se starši obnašajo v odnosu do svojega otroka, pravi ameriška psihologinja Michele Borba. »Mislimo, da bomo s popuščanjem in upoštevanjem njihovim željam prispevali k vzgoji srečnega otroka, a v resnici delujemo ravno nasprotno,« pravi Borba.
Ker pa je razvajenost priučena, je dobra stvar to, da se jo da z veliko truda tudi izbrisati. Prvi korak je, da ne uporabljamo več fraz, ki so po mnenju številnih strokovnjakov za vzgojo in otroški razvoj, ključni krivec za razvajenost.
Prav. A samo tokrat!
Če smo ob prvi prošnji za sladkarijo rekli ne, potem moramo pri tem vztrajati. Če bomo ob otrokovem trmarjenju popustili in začetni ne spremenili v dobro, ampak samo izjemoma, otroku sporočamo, da so meje fleksibilne in jih lahko z dovolj vztrajanja prestopi. »Sčasoma je otrok naučen, da če bo dovolj pritiskal, bo dobil, kar si želi,« pravi Lockhartova.
Zato moramo starši razmisliti, preden izrečemo ne, ali bomo pri tem vztrajali. Gre za prošnjo, ki zahteva odločen ne? Če ja, potem seveda vztrajate pri svojem, če pa gre za prošnjo, ki za vas ni pomembna, je ne zatrite zgolj iz navade. Otroku bo lažje sprejeti vaš ne, če bo dobil pojasnilo za vašo odločitev in ne zgolj kratkega odgovora ’ker sem jaz tako rekel/a’. A psihologinja dodaja, da bodite pazljivi, da ne padete v zanko pretiranega razlaganja. »Dovolj bo tudi slišim tvoje želje, sem razmislil o njih, a moj odgovor je še vedno ne.« Z vztrajanjem pri mejah otroku pokažemo, da so postavljene z namenom ter jih naučijo soočanja z razočaranjem.
PREBERITE ŠE -> Kako na otroka vpliva, če si posteljo deli s starši
Če boš priden, boš dobil nagrado
Nenehno izkoriščanje nagrajevanja za to, da lažje upravljamo otrokovo obnašanje, lahko vodi v njegovo razmišljanje, da se bo primerno obnašal, le če bo zato prejel kaj v zameno. Zato je bolje uporabljati primer posledic, ki ob pričakovanem vedenju pridejo same po sebi. Recimo: »Vidiš, ker si naredil domačo nalogo in ostal zbran, ti je ostalo dovolj časa, da se pred večerjo še lahko igraš.« Večje nagrade pa Lockhartova predlaga ob pomembnejših dosežkih, prelomnicah.
A vseeno ostaja pri nematerialnih nagradah. »Nagrada ob dobri oceni je vaš stavek tako sem ponosen nate ali pa da gre konec tedna lahko kasneje v posteljo, izbere film za filmski večer, katero sladico boste imeli po kosilu.«
Seveda lahko dobiš takoj
»Odlašanje z ne najbolj nujno potrebo in naučiti otroka, kako počakati, je neprecenljivo orodje,« pravi Michele Borba. Verjetno vam je znano, da ko imate pogovor po telefonu, otrok zraven skače in prosi za pozornost, a ob takšni situaciji je priporočljivo, da ga naučite počakati. Enako, ko se pogovarjate z možem, ne dovolite, da otrok skače v pogovor in prekinete svoje početje ter ustrežete otroku. »Otroci se morajo naučiti, da vsega ne bodo dobili takoj,« pravi Michele Borba.
Boš dobil, a moraš obljubiti, da se boš obnašal lepo
Gre za enak način kot pri podkupovanju. Možnosti, da si bo otrok zapomnil, kar je obljubil, so zelo majhne. Raje se osredotočite na pozitivne posledice, ki pridejo z roko v roki s pričakovanim obnašanjem. Torej, če si bo hitro oblekel pižamo in pripravil za spanje, bo več časa za pravljice.
PREBERITE ŠE -> Kako otroka naučiti vztrajnosti (tudi če je sami ne premoremo veliko)
Ni treba narediti, če nočeš
Če to frazo uporabljate za gospodinjska opravila, ki bi jih lahko opravil, ga ne učite odgovornosti. »Takšna fraza je lahko sporočilo, da jim ni treba prevzemati odgovornosti, če jim situacija oziroma opravilo ne paše, kar lahko poslabša sposobnost spoprijemanja z neprijetnimi ali težkimi situacijami.
Do takšnega stavka lahko hitro pride tudi ob obšolski aktivnosti, ki je otrok ne obiskuje rad, in bi z njo prenehal. Če pride do tega, prepoznajte njegove občutke, a ga hkrati spomnite na zavezo, ki jo je dal, ko se je na dejavnost vpisal. Ob taki situaciji je dobro določiti neki časovni okvir, znotraj katerega bo otrok poskusil vztrajati. Nato po preteku določenega obdobja ponovno skupaj ocenite situacijo.
Že desetkrat sem ti rekel/a ...
Če ste otroku že desetkrat nekaj naročili, ga učite, kako vas lahko devetkrat ignorira. Če vas prvič ni poslušal, se pred drugim ponavljanjem prepričajte, da imate vso njegovo pozornost, tako da greste do njega, se sklonite k njemu, vzpostavite očesni stik ali celo položite roko na njegovo ramo. Raje, kot česa ne sme početi, mu dajte predlog, kaj naj počne. Pomaga tudi, če stojite ob njem in počakate, da vidite, kaj bo naredil.
PREBERITE ŠE -> To je ključen korak pri vzgoji, če ne želimo, da otrok zraste v egoista brez empatije
Bom poiskal/a drugo igračo za tvojega prijatelja
Če otrok vzame igračo drugemu otroku ali z njim ne deli svoje, vi pa za drugega ponudite alternativo, to dolgoročno ne bo dobra rešitev. Otrok se tako ne bo naučil deliti in pomisliti na druge. Ob situaciji, ko otrok ne deli igrač, bo dobro delovalo vprašanje, kako bi se ti počutil na njegovem mestu. Pomembno je, da o čustvih ves čas govorimo in jih tudi poimenujemo. To bistveno pripomore k empatičnosti do drugih.
»Ko otrok spozna, da lahko veliko tudi da, ne le dobiva, se bo sprostila vsa ta osredotočenost nanj,« pravi Michele Borba. Ko postanejo manj orientirani nase in spoznajo, da imajo lahko vpliv na druge, je več verjetnosti, da postanejo bolj empatični, trdni in veseli.
