Žena Rudolfa Maistra: Navdihujoča Slovenka, ki je življenje posvetila dobrim delom
Marija Maister je bila ženska z izrazitim čutom za sočloveka. Bila je narodno zavedna Slovenka, aktivistka, ki se je ukvarjala s humanitarnimi dejavnostmi, ter izobražena ženska, ki je s svojim delovanjem pomembno zaznamovala mariborsko javno življenje. Med ljudmi je veljala za razgledano, odločno in vztrajno osebo. Nadeli so ji celo vzdevek 'narodna dama'. Ko je bil njen mož Rudolf Maister že precej bolan, se je namesto njega udeleževala tudi različnih prireditev in slovesnosti.
Rudolf Maister, ki je bil general, pa tudi pesnik, ljubitelj knjig in slikar samouk, se je v slovensko zgodovino zapisal kot zelo pomembna osebnost, saj je posegel v ključne dogodke, ki so se odvijali ob koncu prve svetovne vojne, s čimer je pomagal rešiti velik del našega ozemlja. Sklenil je mirovno pogodbo z Avstrijo, drzno zavzel državne in narodne meje ter postavil temelje današnje države. Prevzel je poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko, s čimer je pomembno vplival na to, kje je bila začrtana državna meja.
Rudolf Maister je Mariji posvetil številne pesmi
Marija Maister, ki je bila njegova žena, se je rodila 15. januarja 1885 v Logatcu. Njena mama Antonija Mankoč je bila hči bogatega tržaškega veletrgovca, oče Stanko Sterger pa je bil po poklicu zdravnik. Po rojstvu Marije je Mankočeva še enkrat zanosila, vendar je med drugim porodom skupaj z otrokom umrla. Tako sta Stanko in Marija ostala sama. Ko je oče dobil službo v Ljubljani, sta se skupaj preselila tja.
Marija je obiskovala in uspešno zaključila meščansko šolo, nato pa se je vpisala na višjo mestno dekliško šolo v Ljubljani. Kmalu po tem, ko sta se Rudolf in Marija spoznala in zaljubila, je Maister izdal pesniško zbirko Poezije (1904). V njej je veliko pesmi, ki jih je posvetil prav njej, kot so V spominsko knjigo, Pod kostanji, Sam, Carica, Mož, Morje, Oltar, Moje solnce in Posmrtna idila. V pesmih jo je sicer poimenoval 'Marica'.
Poročila sta se leta 1905, istega leta se jima je rodil sin Hrvoj, tri leta kasneje pa je na svet prijokal še Borut. Zaradi Rudolfove vojaške službe se je bila družina primorana pogosto seliti. Nekaj časa so tako živeli v Celju, kasneje v Celovcu, neko obdobje pa tudi v Galiciji. Po Maistrovi osvoboditvi Maribora so se za daljši čas nastanili v tem drugem največjem slovenskem mestu.
Ustanovila društvo, v katerem so se povezovale napredno razmišljujoče ženske
Marija se je v javnosti nerada izpostavljala, vseeno pa je znala dobro izkoristiti moževo prepoznavnost. Tako je bila zelo aktivna v razih narodnih in humanitarnih društvih. Leta 1918 je ustanovila Mariborsko slovensko žensko društvo, kasneje pa je postala tudi njegova predsednica. Cilj društva je bil povezovati napredno razmišljujoče ženske, ki so si prizadevale za izboljšave na socialnem, kulturnem in narodnoobrambnem področju.
Društvo je izvajalo različne dejavnosti, kot so nudenje pomoči ranjenim vojakom v mariborskih vojaških bolnicah, organizacija letovanj za otroke, iskanje zaposlitve za mame samohranilke, finančna podpora študentkam in zbiranje sredstev za izgradnjo otroške bolnišnice. Pomembno vlogo so imela tudi prizadevanja ženskam zagotoviti volilno pravico in ekonomsko neodvisnost.
Maistrova se je že od malih nog učila in odlično znala francosko. Tako je leta 1921 postala predsednica upravnega odbora Francoskega krožka, v sklopu česar je skupaj s sodelavci organizirala tečaje francoskega jezika, poleg tega pa so v te namene vzpostavili knjižnico in organizirali predavanja.
PREBERITE ŠE -> Evgenija Šumi, izjemna Slovenka, ki je vodila tovarno sladkarij in pomagala revnim
S svojim izvrstnim znanjem francoščine pomagala tudi možu
Ker je bila na tem področju tako angažirana, je dobila s strani francoske vlade dve odlikovanji za pomemben prispevek pri povezovanju Maribora s francosko kulturo. S svojim izvrstnim znanjem francoščine je pomagala tudi možu, ko je bil ta vključen v pogovore z antantnimi oficirji po prevratu leta 1918. Marijo je zaradi njenega pomembnega prispevka pri teh dejavnostih nagradila jugoslovanska vlada.
Maistrova je kot članica Ljudske univerze v Mariboru leta 1938 dosegla vzpostavitev Materinske šole. Aktivno je delovala tudi v nekaterih društvih, kot so Rdeči križ, Jadranska straža in Društvo za zdravstveno zaščito otrok in mladine. Zaradi raka na želodcu se je njeno življenje končalo 19. septembra 1938. Umrla je v Mariboru, kjer je bil organiziran tudi pogreb, ki se ga je udeležilo veliko število ljudi.
