Josipina Turnograjska: naša prva pisateljica in pesnica, ki je dočakala zgolj 20 let
Josipini Turnograjski se je uspelo uveljaviti v obdobju, ko so na slovenskih tleh ustvarjali izključno moški, pripovedništvo pa je bilo še v povojih. Pisala je izključno v slovenskem jeziku, čeprav je bilo meščanstvu 19. stoletja v navadi, da so si med seboj dopisovali v nemščini.
V svojem kratkem življenju je napisala 38 povesti, pisala pa je tudi pesmi, od katerih so se ohranile tri: Zmeraj krasna je narava, Noč na grobu in Smreka. Zložila je tudi nekaj klavirskih skladb in napisala nekaj slovenskih besedil pesmi. V svojih delih je upodabljala zgodovinske dogodke, v ospredje pa je velikokrat postavljala ženske, njihov pogum in srce. Kot pisateljica je bila cenjena tudi na ruskem dvoru, v Bolgariji in na Slovaškem.
Vsekakor ni bila tipična salonska dama, kakršne so tedaj prevladovale v premožnejših krogih. Bila je skromna, izstopala pa je po svojem filozofskem načinu razmišljanja. Ljubila je pisanje, glasbo, naravo in slovenski jezik. Rada je zahajala na sprehode v naravo in gojila rože na svojem vrtu. Bila je tudi velika oboževalka Franceta Prešerna, ki mu je napisala celo posvetilo, pogosto pa je tudi obiskovala njegov grob.
Otroke so poučevali domači učitelji
Josipina Turnograjska se je rodila 9. julija 1833 v premožni družini na gradu Turn pri Preddvoru. Njen oče je bil Janez Urbančič, mama Josipina Terpinc, Josipina pa je imela še dva mlajša brata Janka in Fidelisa. Sprva se je pisala po očetu, kasneje pa je na podlagi svojega rodnega kraja oblikovala psevdonim Turnograjska.
Očeta je izgubila, ko ji je bilo komaj osem let. Ker je bila družina dobro preskrbljena, so za izobraževanje otrok skrbeli domači učitelji. Tako je imela Josipina v tistih časih kljub odsotnosti formalne izobrazbe veliko znanja. Učila se je matematiko, zgodovino, zemljepis in verouk, od jezikov pa je osvojila italijanskega, latinskega, grškega in nekatere druge slovanske jezike. Poleg tega se je naučila skladati in igrati na klavir.
Eden njenih učiteljev je bil slovenski duhovnik Lovro Pitar, ki jo je spodbujal k pisanju v slovenskem jeziku. Preko njega je Josipina spoznala tudi Lovra Tomana, pesnika, govornika in politika, ki je kasneje postal poslanec v dunajskem državnem zboru in njen mož. Leta 1850 sta se zaročila, vendar se je Toman kmalu zatem odselil v Gradec, kjer se je posvetil študiju prava.
PREBERITE ŠE -> Neustrašna novinarka, ki je razkrila grozljive razmere v psihiatrični bolnišnici
Zaročenca sta si izmenjevala 20-35 strani dolga pisma
Tri leta sta tako živela vsak na svojem koncu, zvezo pa sta ohranjala preko pisem. V tem času sta si jih izmenjala kar 1166. Šlo je za pisma s poglobljeno vsebino, v katerih sta med drugim razpravljala o svojem odnosu do skupnih vrednot, kot so slovenstvo, narodna identiteta in slovenski jezik. Vsako pismo je obsegalo 20-35 strani.
Njuna poroka je bila sprva predvidena 24. avgusta 1853, vendar je bila kasneje odpovedana zaradi Tomanovih teženj po višji doti. Ko je bilo le-tej dodanih še 6000 goldinarjev, je bil Josipinin bodoči mož zadovoljen. Turnograjska je bila sicer presenečena nad njegovo potezo in zaradi nje nekoliko razočarana nad njim. Zakonsko zvezo sta nato sklenila en mesec kasneje v kapeli pri gradu Turn.
Umrla zaradi težkega poroda in ošpic
Po poroki je Josipina prevzela možev priimek in skupaj sta se preselila v Gradec, kjer je ona kmalu zatem zanosila in rodila njunega otroka. Vendar pa je le leto dni po tem umrla za posledicami težkega poroda in zaradi pridruženih ošpic. Tedaj je imela komaj 20 let. Pokopali so jo v Gradcu na pokopališču svetega Lenarta. O Josipini Turnograjski in njenem možu je bil kasneje izdan biografski roman z naslovom Šepet rdeče zofe avtorice Mire Delavec.
Turnograjska je med drugim napisala tudi pravljico Rožmanova Lenčica, ki se od drugih pravljic tistega in tudi kasnejših obdobij razlikuje po tem, da osrednji ženski lik Rožmanova Lenčica ni v pasivni vlogi, temveč gre za žensko, ki se kljub ljubezni do svojega srčnega izvoljenca Pavla odloči, da se bo namesto ostarelega očeta podala v vojno in se borila proti Turkom. Na koncu se domov vrne kot zmagovalka in se poroči s svojim izbrancem.
Josipina je najprej pisala kratke zgodbe, pri katerih je bil v ospredju nek moralni nauk, kasneje pa se je posvetila tudi zgodovinskim povestim o tedanjem političnem dogajanju in o naravi. Njena dela so bila objavljena tudi v Slovenski čbeli in Zori. Nekatera njena dela so: Marula, Popotnik, Zvestoba do smrti, Domoljubje, Jesen, Moč vesti, Nesrečen prepir, Pomlad in Sprava.
