Slovenec vložil skoraj 150 tožb, to je bil rezultat
Nobena skrivnost ni, da Slovenci obožujejo pravdanje. Seveda ne vsi, zajeten del njih pa vsekakor. Če izvzamem nekatere upravičene razloge za vlaganje tožb, ki jih seveda ni malo, pa imajo mnogi do pravdanja izrazito iracionalen, celo patološki odnos.
V pravdanju vidijo »sveto pravico«, prestiž, dokončni obračun z njim neljubimi ljudmi, zdravilo za prizadeto dušo. Pravdanje razumejo kot nadomestilo za boksarski dvoboj, za zdravljenje frustracij, za nakopičen adrenalin, za maščevanje hudobnim staršem, sošolcem, nekdanjim partnerjem, sodelavcem in še in še.
Številni vidijo v pravdanju matematično nadomestilo za izgubljeno pravico. A žal marsikdo ne razume, da pravice ne kaže vselej enačiti s pravom. To še toliko bolj velja za »pravice«, ki to v resnici niso, a si nekateri domišljajo, da obstajajo in, da jih lahko celo sodno uveljavljajo.
Na številnih slovenskih sodiščih se redno odvijajo sodni postopki, ki jih sprožajo osebe z resnimi psihotičnimi motnjami ali celo obolenji.
Nekateri »pravdarji« še posebej izstopajo iz konkurence. To so tisti, katerih odnos do »pravice« in do sodišča sovpada z obsesivno-kompulzivnim obnašanjem. V mislih imam kverulante.
PREBERITE ŠE --> Bivši se mi maščuje, ker sem ga zapustila, kar naprej sva na sodišču
Jezikoslovci kot kverulanta definirajo nekoga, ki je nergav, z ničimer zadovoljen, pritožujoč se nad ravnanjem drugih, ki je prepričan, da trpi krivico in se zato spušča v neskončne pravde.
V psihiatriji se takšnega človeka obravnava kot moteno osebnost, če je njegova kverulanca še na meji razumljivega, oziroma kot paranoidnega shizofrenika, če dobijo njegove ideje o prestajanih krivicah že karakter blodnje. Gre za ljudi, ki so v nenehnem boju za svoje pravice, ki so praviloma znane samo njim.
Svoje psihične težave pogosto razvijejo že v mladosti, voda na mlin razvoju »kverulantske psihoze« pa so pogosto zlorabe v družinskem okolju, a tudi sumničav in egocentričen značaj.
PREBERITE ŠE --> Šefu sem rekla, da je nesposoben, zdaj mi grozi s tožbo
Kverulanti v resnici s svojim bolestnim tožarjenjem kopljejo jamo predvsem samim sebi.
Slovenska sodna praksa vsebuje številne, včasih izrazito tragikomične primere obsesivnega pravdanja. Znan je primer posameznika, ki je zoper državo vložil skoraj 150 tožb in vse izmed njih so bile neuspešne. Vendar pa vlaganje tožb ni bila njegova edina »aktivnost«. Vlagal je tudi pritožbe, čeprav je bil poučen, da jih ne more vlagati sam, ampak zgolj po pooblaščencu, vlagal je pritožbe v zadevah, ko tako vlaganje sploh ni bilo dopustno, vlagal je zahteve za izločitev sodnikov in sodnic. Vse neuspešno.
Čeprav so slovenska sodišča včasih nerazumno mila glede sankcioniranja kverulantov – tudi v zgornjem primeru je sodišče kverulantovo patološko tožarjenje toleriralo več let - pa je bilo v tem primeru obnašanje tožnika vendarle tako skrajno in neznosno, da je sodišče menilo, da v tem primeru ne gre več le za zlorabo procesnih pravic, ampak, da to ravnanje kaže na značajsko napako, ki je že tako moteča, da vpliva na sposobnost tožnika skrbeti zase in za svoje pravice in koristi. Zato je sprožilo postopek za odvzem njegove poslovne sposobnosti.
In kako se je zadeva zaključila?
Sodišče je odločilo, da je pri udeležencu podana patološka nagnjenost k tožarjenju, zaradi te značajske lastnosti pa ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi pri aktivnostih, povezanih s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. V tem obsegu mu je zato delno odvzelo poslovno sposobnost. Vrata sodišč so se mu zaprla.
Žal pa ta primer odseva le vrh ledene gore. Na številnih slovenskih sodiščih se namreč redno odvijajo sodni postopki, ki jih sprožajo osebe z resnimi psihotičnimi motnjami ali celo obolenji. Vsem tem osebam bi morala biti (vsaj delno) odvzeta poslovna sposobnost.
PREBERITE ŠE --> Najin sosed je prepirljiv tip, ki kar naprej grozi s sodiščem
Paradoksalno je, da morajo sodišča vse take »nebulozne« tožbe, vloge in zahtevke obravnavati in to na podlagi posameznikove ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in to toliko časa, dokler ni serijskim tožnikom odvzeta poslovna sposobnost. To pa lahko traja in traja ... Žrtve takih »bolnih« postopkov pa v večini primerov niso državni organi, ampak nič krivi navadni državljani – družinski člani, sorodniki, sosedje, sodelavci v službi ipd.
Zaradi aktivnosti »maničnih pravdarjev« so se namreč ti prisiljeni z njimi spustiti v pravdo, čeprav si tega seveda sploh ne želijo in ni za to nobenega razumnega razloga. To se pozna tudi na njihovi denarnici, saj nekateri toženci zaradi kverulantskih aktivnosti nasprotne stranke zapadejo v resne finančne škripce, saj morajo denar za sodne takse in odvetnike založiti same, tudi, če ga kasneje dobijo povrnjenega. Poleg tega kverulanti še dodatno obremenjujejo že tako preobremenjena sodišča z vlogami, ki nimajo nobene osnove in jim tako povzročajo dodatno delo in stroške.
Paradoksalno je, da morajo sodišča vse take »nebulozne« tožbe kverulantov obravnavati in to na podlagi posameznikove ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). A resnične žrtve maničnih pravdarjev v večini primerov niso državni organi, ampak nič krivi navadni državljani – družinski člani, sorodniki, sosedje, sodelavci v službi ipd.
Svoj delež k izigravanju tožencev prispevajo tudi nekateri odvetniki, ki se v lovu na zaslužek ne zaustavijo še pri tako norih in nesmiselnih zahtevah svojih klientov, čeprav jim Kodeks odvetniške etike veleva, da si pri opravljanju svojih nalog prizadevajo, da pridobijo zaupanje svojih strank, ga utrjujejo in z nobenim dejanjem ne omajejo. In tudi, da nasprotnim strankam ne povzročajo nepotrebnih stroškov (58. člen Kodeksa odvetniške etike).
V tujini so do kverulantov precej bolj strogi kot pri nas. V večini sodobnih pravnih sistemov se zlonamerno, zdraharsko pravdanje šteje za zlorabo sodnega postopka. Zaradi maničnega pravdanja pa lahko ne le kverulanta, ampak tudi njegovega pravnega zastopnika (denimo odvetnika) doletijo (visoke) denarne kazni. Prav nobenega razloga ne vidim, zakaj ne bi bilo tudi pri nas tako.
PREBERITE ŠE --> Sestra mi dolguje denar, a grozi s tožbo
In kaj lahko naredite, če ste tudi sami žrtev maničnih pravdarjev?
V tem primeru svetujem borben pristop: ne pustite se terorizirati, ampak čim prej, ko je to mogoče, sprožite postopek za odvzem njihove opravilne (poslovne) sposobnosti. Če je taka oseba vaš zakonec, zunajzakonski partner, sorodnik v ravni črti ali v stranski črti do drugega kolena, lahko tak postopek sprožite sami, sicer pa lahko vložite pobudo za sprožitev takega postopka pri organu socialnega skrbstva ali pri javnem tožilcu.
Sodišče pa mora začeti tak postopek po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je določeni osebi potrebno odvzeti opravilno sposobnost.
