Prva jugoslovanska in balkanska pilotka je bila Slovenka, bila je neustrašna
V času, ko so bile ženske predvsem gospodinje in mame, je Slovenka Kristina Gorišek Novaković sanjala o tem, da bi letela. Z navdušenjem je spremljala nekatere redke pilotke po svetu, ki so si upale podati na področje, ki naj bi bilo tedaj rezervirano le za moške. Verjela je, da lahko uspe tudi njej in pogumno je začela zasledovati zastavljen cilj.
Ker jo je njeno domače okolje utesnjevalo, se je preselila v Beograd
Kristina Gorišek Novaković se je rodila 15. decembra 1906 v Mekinjah nad Stično kot ena od 11 otrok v premožni in uveljavljeni družini Goriškovih, ki je imela v lasti veliko zemlje, gozdove, trgovino in gostilno. Kristina je bila ena od osmih hčera.
Obiskovala je osnovno šolo v Stični, kasneje se je vpisala na meščansko šolo v Šmihelu pri Novem mestu in v Celovcu, nato pa se je na trgovski šoli v Ljubljani izobrazila za trgovko. Šlo je za logično potezo, saj je imela njena družina v lasti trgovino. V času šolanja je pomagala v domači trgovini, čeprav je to delo ni posebej veselilo, po zaključku izobraževanja pa si je zastavila drugačne načrte.
Okolje, v katerem je odraščala, jo je čedalje bolj utesnjevalo, sama pa je želela videti svet. Tako se je leta 1929 preselila v Beograd, kjer se je zaposlila kot telefonistka na oddelku beograjske pošte za mednarodni promet. Pri tem ji je bilo v veliko pomoč njeno dobro znanje nemškega in francoskega jezika. Življenje v Beogradu ji je nudilo možnosti za številne dejavnosti. Tako je po službi obiskovala plese in opero, kar ji je bilo v veliko veselje, vpisana pa je bila tudi na večerno šolo, ki si jo je plačevala sama.
Do njenega prvega samostojnega poleta prišlo nepričakovano
Čedalje več pozornosti je začela namenjati prebiranju novic o letalstvu, pri čemer so ji bile še posebej v navdih pogumne ženske po svetu, ki so si upale preizkusiti v tej dejavnosti. Jeseni 1930 je Društvo rezervnih pilotov v časniku Politika objavilo oglas, da v civilni letalski šoli iščejo nove pogumne kandidate in kandidatke. Oglas je prebrala tudi Goriškova in se nanj takoj prijavila.
Vse teste je opravila z odliko, s čimer so jo sprejeli medse. Po novem je tako vsak dan po službi zahajala na letališče v Zemunu, kjer se je pilila v letalstvu. Tečaj si je plačevala sama. Starši je namreč pri tem niso hoteli finančno podpreti, saj so se bali za njeno življenje.
PREBERITE ŠE -> Neverjetno življenje Amelie Earhart: Njeno skrivnostno izginotje še danes buri duhove
Mentor Bogomil Jaklič ji je pomagal, da je osvojila vso potrebno znanje iz letenja, ki je bilo takrat na voljo. Do velikega dogodka, ko je prvič samostojno poletela, je prišlo 9. novembra 1932. Sprva sploh ni vedela, da se bo to zgodilo, potem pa je njen mentor naenkrat nepričakovano zapustil letalo in ni ji preostalo drugega, kot da je nadaljevala sama.
Goriškova je kasneje o tej izkušnji dejala: »Nekega lepega jesenskega dne sva z učiteljem kot običajno skupaj poletela in pristala. Niti najmanj nisem pričakovala česa podobnega. Iznenada je namreč učitelj skočil z letala rekoč, naj letim kar tako naprej in naj pokažem, kar znam. Sprva nisem verjela njegovim besedam (…) Dodala sem gas in se prvikrat sama podala v prostor med nebom in zemljo. Bila sem presrečna in pri srcu mi je bilo nepopisno lepo.«
PREBERITE ŠE -> Burno življenje in tragična smrt cesarice Sisi: tašča je kruto posegala v njeno zasebnost
Kot pilotka nosila najmanjšo številko moškega pajaca
Letenje v tistih časih je bilo še toliko večji podvig kot danes, saj tedaj v kabini še ni bilo na voljo radijske postaje, zato se je pilot lahko zanašal zgolj sam nase. Ko je po prvem letu Goriškova vsa nasmejana pristala na tleh, so se okoli nje zbrale množice ljudi; prišli so novinarji, dobila je številna priznanja in darila za svoj dosežek. Nad vsem tem je bila presenečena, saj je menila, da ni naredila nič posebnega, saj 'je zgolj letela'.
Dve leti kasneje je uspešno opravila še izpit za aviatičarko, ki je bil sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. Vožnja za izpit je potekala v izjemno neugodnih razmerah. Naenkrat je namreč začelo močno pihati in deževati, vendar se Kristina ni dala motiti. Vse moči je uprla v to, da je kljubovala razmeram in se pri tem odlično odrezala. Za izkazano znanje je prejela odlično oceno. Ko je pred vojaško komisijo prejela diplomo, je s tem postala prva letalka na Slovenskem, v tedanji Jugoslaviji in na ozemlju Balkana. S strani vojnega ministrstva je prejela tudi medaljo za hrabrost.
PREBERITE ŠE -> Jean Patou, pozabljeni modni oblikovalec, ki ga je Coco Chanel prezirala
V tistih časih še ni bilo na voljo ženskih pilotskih oblačil, zato je Kristina na svojih letalskih podvigih nosila najmanjšo številko moškega pajaca, ki ji je bil še vedno prevelik. Goriškova se je letenju posvečala kar nekaj let, vendar to nikoli ni postal njen poklic. Če bi si namreč želela ustvariti kariero v letalstvu, bi kot ženska potrebovala veliko finančno pomoč pokroviteljev in države, za kar pa ni imela možnosti.
Po selitvi v Anglijo z možem odprla penzion
Se je pa udeleževala številnih letalskih srečanj, članke o letalstvu pa je objavljala v časopisju. Za časopis Slovenec je nekoč kritično pripomnila, da je letalstvo lahko tudi ženski poklic. Zavzemala se je za enakopravnost spolov tako v letalstvu kot v znanosti in na drugih področjih.
Leta 1936 se je preselila v Zagreb, kjer se je zaposlila kot telefonistka na letališču, tam pa je spoznala trgovca Draga Novakovića, ki je tri leta kasneje postal njen mož. Po poroki ni več velikokrat poletela, saj je bil mož preveč v skrbeh zanjo. Po koncu druge svetovne vojne sta se zakonca preselila v Anglijo, kjer sta s prihranki odprla svoj penzion, Kristina pa se je občasno vračala v domovino na obisk k sorodnikom.
Kljub temu da se je kasneje posveča drugim stvarem, pa je vse do konca življenja z žarom v očeh pripovedovala o letalstvu in svojih poletih. Z zanimanjem je tudi spremljala novosti v tej stroki. Umrla je leta 1996 v Veliki Britaniji.
