Lea.

Otroštva med dolenjskimi hribi se ne želi spominjati.

Lea priznava, da je bila sicer živahna deklica, a vedno dobronamerna. Sošolke in sošolci so jo odrivali, celo izločali, kar pa je v njej samo še vzpodbujalo nemir, celo jezo. Njen razposajeni otroški duh je bil moteč tudi za starše, zato je bila večkrat, prevečkrat - kaznovana, zasmehovana, tepena. A o starših Lea noče govoriti, ni še čas, pravi, da bi povedala trpko resnico. Nemirna je bila tudi pri pouku, po mnenju učiteljic in učiteljev. Tudi oni so jo kaznovali. Danes bi zagotovo ugotovili, da je hiperaktiven otrok, če ji ne bi pripisali celo diagnoze ADHD. 

Kar si je Lea zamislila, je tudi naredila, pripoveduje njena znanka. A pravzaprav vse skupaj ni bilo nič posebnega. Je pač mislila s svojo glavo. Tako kot je bila fizično spretna, je bila tudi učljiva. V osnovni šoli je briljirala s sami peticami, razen vedenja, seveda. Gimnazijo je zaključila z odliko in se vpisala na fakulteto v Ljubljano. Že kot srednješolka je začela delati in se je tako rekoč od 16. leta preživljala sama. 

V času študija se je finančno osamosvojila. Naporen je bil njen delavnik, saj je opravljala dve službi, za vikend pa pogostokrat še tretjo; jasno, vse ob rednem študiju. Lea je bila lepo mlado dekle, navzven milo ter krhko, in pravi magnet za moške. Na partnerstvo v prvih študentskih letih še ni bila pripravljena, pripoveduje, bržčas zaradi slabega primarnega družinskega zgleda. A naposled, po dveh letih vztrajnega dvorjenja in obljubljanja pravljičnega življenja, se je vdala svojemu nadrejenemu, ja, svojemu šefu.

Že v tretjem letniku študija je postala prvič mamica. Verjela je, da bo zmogla - družino, delo, študij. Ni še minilo niti leto skupnega življenja, ko je rodila drugega fantka. In tik pred zadnjim izpitom je pestovala že tretjega. Verjela je, da ji bo mož pomagal, da bo lahko zaključila študij in se zaposlila v svojem poklicu. Ja, verjela mu je. A on je šel svojo pot. Postal je nesramen, žaljiv, manipulativen. Natančno ve, kdaj se ji je prvič grobo zlagal. Po rojstvu drugega otroka se je njegovo obnašanje povsem spremenilo. Pogosto je izostajal od doma, do otrok je postajal nestrpen, in ko ga je na to opozarjala, je postal nesramen tudi do nje.

Verjela je, prepričevala se je, da je mož preobremenjen, saj so živeli le od njegove plače, ki pa jo je bilo vedno premalo. In ko se je nestrpnost stopnjevala vse do prvega udarca (ne samo, da je grdo poškodoval njo, temveč tudi srednjega sina), je sklenila, da se zaposli. Našla je delo in verjela, da se bodo tako rešile partnerske težave. Ne, žal, težave se tako ne rešijo, nasilje takisto ne. 

PREBERITE ŠE -> Katarina Keček: Odkar sem zbolela za rakom, sem svoja otroka videla trikrat

Ni bila niti mesec dni v službi, ko so se začele zdravstvene težave najstarejšega sina Luka, ki danes šteje še ne polnih deset let. Nenadoma je začel izgubljati zavest, počutil se je utrujeno in slabotno. Diagnosticirali so mu akutno levkemijo, s slabimi možnostmi preživetja. V boj za otrokovo življenje je dala vso sebe. Pozabila je na študij, odpovedala zaposlitev, kajti otrok je potreboval pomoč, nego in vso njeno pozornost. Mož in oče otrok (najmlajši Gal je danes star tri leta, Tine pa štiri in pol) jih je v tistem težkem trenutku zapustil. Lea si je celo oddahnila, kajti ni je bilo več strah očitkov, da je lena in zapravljiva, znebila se je žaljivk, manipulacij in fizičnega nasilja. A družina s tremi otroki je ostala brez strehe nad glavo.

Na pomoč sta ji takrat celo priskočila starša. Nekaj časa so se skupaj stiskali v garsonjeri, kar pa je postalo zaradi Lukovega zdravja prenevarno. Njegovo zdravljenje je namreč terjalo popolno izolacijo. Lea je sicer po babici podedovala staro in malo hiško in sklenila jo je urediti. Na pomoč so ji priskočili sorodniki in prijatelji, tako, da je zasilno in s podarjenim pohištvom opremila kuhinjo in veliko sobo, ki jo je predelala tako, da ima njen Luka svoj prostor.

Lea ve, da bo Luka ozdravel. Verjame, da bo v prihodnosti zmogla poskrbeti sama za vse tri otroke. A sedaj, spoštovane bralke in cenjeni bralci, potrebuje našo pomoč in podporo. Predvsem finančno, da bo lahko Luku omogočila vse, kar bo okrepilo njegovo zdravje. Sin potrebuje posebno prehrano, terapije, pogoste (tudi do trikrat na teden) bolnišnične prevoze v Ljubljano. Seveda si je zadala še cilj, da bo čim prej opravila tudi magisterij in - ko bo sinovo zdravje bolj stabilno - tudi našla zaposlitev.

Lejini družini že pomagajo v ZPM Moste-Polje. Otroci so vključeni v program Botrstvo, kjer Luku in mamici, med drugim, nudijo tudi psihosocialno pomoč. V kolikor jim lahko pomagate tudi vi, spoštovane bralke, cenjeni bralci, se vam že vnaprej zahvaljujem. Naj dobro vedno znova zmaga.