Ob tem se je soočila z dvema nasprotnima poloma: moramo bolezen iz telesa izrezati, izžgati in uničiti ali naj se z njo spoprimemo razumevajoče, umirjeno in s spremenjenim življenjskim slogom?
Vsakič ko ste zaslišali omembo raka, se vam je zdelo, da je to del prihodnosti, ki vam jo je namenila usoda. Vseeno niste prenehali kaditi in niste opustili preštevilnih skodelic kave. Potem se je nekega dne pred štirinajstimi leti zgodilo: zatipali ste bulico v levi dojki. Kakšen je bil vaš prvi odziv?
Tisti prvi trenutek bi najraje vse odrinila stran, prikrila v upanju, da bo normalno življenje potekalo naprej. A seveda to ni bilo mogoče. Po poklicu sem bila bibliotekarka, zato sem poskušala po spletu, pozneje pa tudi s pomočjo knjig, zbrati čim več informacij o raku dojke: kako ga prepoznamo in zdravimo, kakšni so naslednji koraki.
Kirurg vam je rekel: »Da ne bi slučajno šli h kakšnemu šarlatanu.« Odgovorili ste mu: »Ravno mene ste našli, ki sem ves čas v alternativi.« Kako to, da ste se potem vendarle najprej odločili za postopke uradne medicine?
Ob diagnozi mi je bilo rečeno, da bo morda operacija zadostovala in da verjetno bolezen še ni usodno napredovala. V vmesnem času med biopsijo in operacijo sem intenzivno raziskovala različna mnenja in prijeme tako na eni kot na drugi strani. Kot bi se znašla v stekleni menažeriji, le da je šlo za množico raznovrstnih zdravljenj. Bila sem pod hudim pritiskom, nisem vedela, kaj izbrati. Zavedala sem se, da bi lahko ob napačni izbiri kaj hitro sklenila življenje.
Predvsem me je begalo, ker je bilo na alternativni strani tako malo podatkov o uspešnosti posameznih metod, na strani uradne medicine pa optimističen podatek, da je uspešnost pri zdravljenju te oblike raka 70-odstotna. Seveda se temu ne gre čuditi, kljub zanimanju javnosti se namreč preučevanju alternativnih metod ne namenja sredstev, zato se težko znebijo oznake, da so neznanstvene.
Ko je kemoterapevtka na list napisala paliativa, me je zadelo. Nihče ne bi smel trditi, da ima bolnik neozdravljivo bolezen. Konec koncev to le pomeni, da ta zdravnik bolezni ne zmore oziroma ne zna pozdraviti. To je močna sugestija, dr. Bruce H. Lipton ji pravi nocebo učinek. Podobno kot je placebo uspešen v pozitivnem, je nocebo škodljiv in lahko ubija.
