O hudičevih odvetnikih in oportunistih ter pravnikih, ki jim je mar za ljudi
O nas pravnikih kroži veliko dobrih vicev. Eden izmed tistih bolj milih gre takole: »Kakšna je razlika med dobrim in slabim pravnikom? Slab pravnik lahko povzroči, da se primer vleče na sodišču več let. Dober pravnik ve, kako povzročiti, da traja še dlje«.
Čeprav se moji stanovski kolegi trudijo, da bi naš poklic javnosti prikazali kot kar se le da etičen in plemenit, jim to pogosto ne uspeva najbolje. Navkljub temu, da ima Odvetniška zbornica Slovenije lepo napisan kodeks, ki odvetnikom zapoveduje častno, spoštljivo in socialno občutljivo obnašanje do strank, ter pošteno, etično, dostojanstveno in pravično obnašanje do kolegov in do javnosti, imajo predvsem stranke s pravno stroko pogosto grenke izkušnje, ki precej odstopajo od leporečja, zapisanega v kodeksu.
Veliko odvetnikov se pogosto zateka k mantri, da je pravica in dolžnost odvetnika, da stori vse za obrambo svojega klienta, ne glede na to, kako sporen je tak klient. To sicer drži, če ne upoštevamo faktorja, da lahko takega klienta vselej zavrne, in to brez kakršnihkoli pravnih posledic. Pa tega ne stori, včasih zaradi strokovnega izziva, velikokrat pa zaradi povsem neetičnih vzgibov, kot sta slava in denar.
In čeprav je tudi dan brezplačne pravne pomoči, ki jo odvetniki državljankam in državljanom nudijo enkrat letno, običajno tik pred božičem, gesta v pravo smer, se ta žal izgubi v množici neetičnih in včasih tudi protipravnih ravnanj, ki jih nekateri pravniki in odvetniki povzročajo svojim strankam. V bran mojim kolegom naj tu vendarle poudarim, da obstaja tudi prava mala četica klientov, ki odvetnike neutemeljeno obtožujejo slabega ali nepravilnega dela – to pa iz preprostega razloga, ker se njihov primer ni odvijal tako, kot so si sami želeli.
A v tej kolumni ne bom pisal o problematičnih strankah niti ne o problematičnih pravnikih/ odvetnikih, ampak o pravni stroki kot celoti, ki se že od vekomaj bori s krizo identitete, saj se ne more odločiti, kakšno naj bo njeno družbeno poslanstvo.
Naj bo pravnik le nekoliko bolj izobraženi obrtnik, katerega edina naloga je delati po zakonu in kodeksu in se lahko zato požvižga na vrednote, kot so socialni čut, srčnost, požrtvovalnost? Naj bo kar hudičev odvetnik? Naj bo biznismen, katerega zaslužki presegajo celo zaslužke top menedžerjev, borznih posrednikov, vrhunskih športnikov? Ali naj bo družbeno odgovoren, socialno čuteč posameznik, celo humanist?
Svoj prvi močni vpogled v to, kaj naj bi bilo poslanstvo nas pravnikov, sem prejel v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ob prejemu diplome. Vsaj zame je bila to ena izmed pomembnejših prelomnic v življenju. Iz nadebudnega študenta sem namreč prvič postal »nekdo«. In ta »nekdo« ni bil kar tako, imel je namreč tudi svoje poslanstvo, zavezo, ki sem jo moral celo javno prebrati ob prejemu diplome. Zavezo, da si bom dejavno prizadeval za pravično družbo.
PREBERITE ŠE --> Sodbo sem dobil, denarja pa ne, saj me odvetnik že leta ignorira
Ne tako dolgo nazaj mi je neki gospod namenil »precedenčno« pohvalo. Malo v šali, malo zares mi je dejal, da za pravnike velja, da jih 99 odstotkov pokvarjenih meče slabo luč na 1 odstotek etičnih. Da je sam dolgo časa iskal ta 1 odstotek, pa ga ni našel, in da ima občutek, da sem jaz tisti, ki sem ga pobral.
Lepo slišati. Sam seveda ne mislim tako. V naših krogih poznam kar nekaj spodobnih, uglednih posameznikov, ki pravniškega poklica ne enačijo z bankovci, jahtami in predragimi vozili, ampak v njem vidijo tudi priložnost za ambicioznejše življenjske cilje – za širjenje plemenitih idej, za pomoč socialno ogroženim, za izvirno akademsko dejavnost, za neizprosno obračunavanje s kriminalci ipd. Je pa res, da je takih izstopajočih, unikatnih, moralno kvalitetnih ljudi relativno malo. Tako kot v vsakem poklicu.
Sem najprej človek, šele potem tudi pravnik. Zato me nikoli niso premamili še tako mamljivi cekini, če bi moral zanje pravno pomagati ljudem, ki jih enostavno ne spoštujem ali celo preziram. Z oportunistično pravno pomočjo domnevnih pedofilov, družinskih nasilnežev, tajkunov, korumpiranih županov in podobnih naj se ukvarjajo kar drugi. Zaradi mene za desetine tisočev in več evrov.
Veliko odvetnikov se pogosto zateka k mantram, ki jih za legitimizacijo svojih ravnanj še posebej radi izpostavljajo tisti izmed njih, ki jim etično ravnanje ni ravno vrlina. Ena izmed takih je, da je pravica in dolžnost odvetnika, da stori vse za obrambo svojega klienta, ne glede na to, kako sporen je tak klient. To sicer drži, če ne upoštevamo faktorja, da lahko takega klienta vselej zavrne, in to brez kakršnihkoli pravnih posledic. Pa tega ne stori, včasih zaradi strokovnega izziva, velikokrat pa zaradi povsem neetičnih vzgibov, kot sta slava in denar. Končna posledica takega ravnanja je, da se številni nepridipravi, ki so imeli dovolj denarja, da so si lahko privoščili dobre in drage odvetnike, svobodno sprehajajo po svetu v posmeh pravosodnemu sistemu, ki mu jih ni uspelo obsoditi. Ne izključno, a tudi zaradi takih odvetnikov.
A pravniki nismo le pravniki, ampak smo (oziroma bi morali biti) predvsem moralno ozaveščeni, družbeno odgovorni posamezniki. Nikoli nisem dobro razumel ljudi, ki so se pri svojih ravnanjih v celoti identificirali le s poklicem, ki ga opravljajo. Tako razmišljanje se mi je vselej zdelo čudaško ozko. Denimo, če sem kazenski odvetnik, moram pač braniti posameznike, obdolžene (tudi najhujših) kaznivih dejanj. Če sem mestni redar, moram pisati listke za napačno parkiranje tudi tujcem, ki so se – zmedeni – prvič znašli z vozilom v Ljubljani. Če sem tržni inšpektor, bom pri gostincih iskal kakršnokoli možnost, da jim izrečem še tako nepomembno globo, ne glede na to, da se marsikateri gostinec vsak dan, deset ur na dan, trudi, da bi njegov lokal preživel in ga lahko globa finančno precej prizadene. Če sem duhovnik, bom slepo sledil politiki cerkve, čeprav se mi ta politika v mnogih rečeh ne zdi niti etična niti zakonita. Tako omejeno »ozko poklicno« gledanje na življenjsko poslanstvo ni le pravno sporno (vsi zgoraj omenjeni imajo namreč tudi diskrecijsko pravico, da ravnajo drugače), ampak je tudi družbeno škodljivo. In to je tisto, kar je najbolj problematično.
PREBERITE ŠE --> Boštjan J. Turk: Zakaj se Slovenci tako radi prepirajo s sosedi
Pri meni ne gre tako. Sam sem vselej poskušal živeti v skladu s svojimi etičnimi prepričanji, za katera ima veliko zaslug predvsem moja družina in prijatelji, prvovrstni sodelavci in tudi vrhunska literatura.
To pomeni, da sem najprej človek. Če naletim na slabe, sumljive ljudi, ki mi v zameno za kakšne nedostojne rabote ponujajo velike denarce, jih gladko odslovim. Imam dovolj za dostojno in lepo življenje. Enako ravnam z ljudmi, iz katerih veje toksičnost, negativna energija.
Potem sem tudi družbeno angažiran intelektualec, katerega naloga je, da stalno opozarja na anomalije in neumnosti, ki se dogajajo okrog njega. Če sem že imel to srečo, da sem bil rojen v okolju, ki mi je omogočilo dober standard in visoko izobrazbo, je najmanj, kar lahko temu okolju vrnem, to, da ta svoj dragoceni kapital porabim za, kar se le da dobra in plemenita dejanja v družbi.
PREBERITE ŠE --> Boštjan J. Turk: Dediči starševskih nebuloz
No, in šele potem sem tudi pravnik. Zato me nikoli niso premamili še tako mamljivi cekini, če bi moral zanje pravno pomagati ljudem, ki jih enostavno ne spoštujem ali celo preziram.
Z oportunistično pravno pomočjo domnevnih pedofilov, družinskih nasilnežev, tajkunov, korumpiranih županov in podobnih naj se ukvarjajo kar drugi. Zaradi mene za desetine tisočev in več evrov. Osrečilo jih to zanesljivo ne bo. In tudi družba, v kateri živimo, ne bo zaradi njih nič lepša, prej grša.
