Neverjetno življenje slovenske baronice in igralke, ki jo je oboževala Evropa
Bila je slovenska gledališka igralka in režiserka, ki je študirala na Dunaju, kasneje pa je delala v Zürichu, Berlinu, Gradcu, Sarajevu in Beogradu. Naposled se je vrnila v Slovenijo in se zaposlila v ljubljanski Drami. Poročena je bila z baronom, v zakonu pa se jima je rodila ena hčerka. Marija Vera je bila izjemna interpretinja klasičnih vlog in vrhunska govornica igranih dram. Bila je tudi prejemnica dveh Prešernovih nagrad. V svojem življenju je odigrala približno 280 različnih vlog v 11 gledaliških hišah po skoraj vseh evropskih prestolnicah. Zanjo pravijo, da je bila skrivnostna in nekoliko hladna ženska. Bila je visoka, na obrazu je običajno imela resen izraz, krasili so jo svetli lasje in rjave oči. Ni veliko zahajala med ljudi. Bila naj bi bolj redkobesedna. Raje, kot da bi govorila, je poslušala druge.
Kot otrok si je želela postati nuna, kasneje pa se je izučila za učiteljico
Rodila se je 22. novembra 1881 v Kamniku mami Slovenki in očetu koroškemu Nemcu. Imela je dve sestri in dva brata, ki pa sta umrla še kot otroka. Marija Vera si je v otroških letih želela, da bi postala nuna. Že zgodaj je ostala brez staršev. Oče je umrl, ko je bila stara komaj štiri leta, mama pa devet let kasneje. Tedaj se je preselila k stricu v Lipico, kjer pa ni ostala dolgo. Svoje novo bivališče si je namreč kmalu ustvarila v Gorici, kjer je obiskovala Cesarsko-kraljevo žensko učiteljišče. Po maturi je delo učiteljice najprej opravljala v Pliskovici, nato pa v Štanjelu.
PREBERITE ŠE --> Tragična zgodba naše največje filmske zvezde, ki jo je snubil Hollywood
Vendar pa ji delo učiteljice ni dajalo tistega, po čemer je hrepenela. Kmalu se je začela ozirati po drugih možnostih in leta 1904 je svoje fotografije poslala profesorju in režiserju Friedrichu Leu, ki je živel na Dunaju. Kasneje je tja odpotovala tudi sama. Poiskala si je stanovanje, postala učiteljica na Institutu Brabec ter se začela udeleževati predavanj na eni najboljših gledaliških šol v evropskem merilu. Kmalu je postalo očitno, da je zelo nadarjena študentka. Med študija je dobivala lepe ocene in prejela tudi Beethovnovo nagrado. Učitelji so ji svetovali, naj v dobrobit svoje karierne poti ostane samska. Nekaj časa je upoštevala nasvet, zaradi česar je bila pogosto osamljena.
S poroko je postala baronica, hkrati pa je za nekaj časa izgubila službo
Po koncu študija je odpotovala v Švico, saj ji je gledališče v Zürichu ponudilo delo. Nad njenim delom so bili navdušeni in dober glas o njej se je hitro širil tudi v tujino. Tako so jo kasneje povabili tudi na Dunaj, kjer naj bi se zaposlila kot igralka. Še preden se je poslovila od Švice, je tam spoznala barona Otta von Osten-Sackna iz Litve. Ljubezen med njima je hitro vzcvetela in kmalu sta začela kovati načrte o poroki. Ko je vest o tem, da se bo v kratkem poročila, sporočila na Dunaj, v tamkajšnjem gledališču nad njeno odločitvijo niso bili preveč navdušeni. Kljub vsemu so bili še vedno pripravljeni sodelovati z njo, vendar so ji predlagali, da bi se o tem pogovorili nekoliko kasneje, po njeni poroki.
PREBERITE ŠE --> Ivana Kobilca, Slovenka, ki je živela po svojih pravilih
Jeseni 1908 sta zaročenca izpolnila svojo obljubo in si dahnila usodni dan. S poroko je Marija Vera postala baronica. Zakoncema se je že nekaj mesecev kasneje rodila hči Maria Luisa. Marija Vera se ni dolgo časa posvečala materinski vlogi, temveč se je že nekaj mesecev po rojstvu hčere preselila v Zürich in nadaljevala z delom igralke. Kasneje se je odpravila v Berlin in podpisala petletno pogodbo o sodelovanju. Kot gledališka igralka je ponovno očarala, hkrati pa je v tem nemškem mestu dobila priložnost, da je prvič (in tudi zadnjič) odigrala v filmu. Šlo je za nemi film, ki je nosil naslov Grof Bismarck. Kasneje je dejala, da jo je igranje te vloge precej dolgočasilo.
Po vojni se je preselila nazaj v Slovenijo in se zaposlila v ljubljanski Drami
Ko je bila njena kariera v največjem razcvetu, se je začela prva svetovna vojna. V tistem času je bila Maria Vera ravno na počitnicah, ki jih je preživljala na otoku Norderney v Severnem morju. Mož ji je poslal pismo in ji v njem predočil nevarnosti, v katerih se lahko znajde zaradi ruskega potnega lista. On in njuna hči sta bila v tistem času v Rusiji. Otto von Osten-Sacken je imel Marijo zelo rad in se je na vse pretege trudil, da bi jo zavaroval. Dogovorjena sta bila, da se bodo ponovno videli po vojni, ko bo bolj varno, vendar je Vera po koncu vojne izvedela, da je njen mož umrl. Skrbništvo nad njuno hčerko so prevzeli njegovi sorodniki.
PREBERITE ŠE --> Evgenija Šumi, izjemna Slovenka, ki je vodila tovarno sladkarij in pomagala revnim
Marija Vera se je proti koncu vojne preselila v Gradec, kjer je nadaljevala s svojimi igralskimi podvigi. Ko je bilo vojne konec, je zaprosila za jugoslovanski potni list in se začasno preselila v novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nekaj časa je živela in nastopala v Sarajevu, kasneje pa se je preselila v Beograd. Naposled se je odločila, da se ustali v Sloveniji. Leta 1923 je prvič nastopila v ljubljanski Drami, kjer je nato delala kot igralka in režiserka. Leta 1934 je tako sama režirala Tavčarjevo Visoško kroniko in hkrati nastopila v njej.
Zadnja leta preživela v vili pod Rožnikom
Zadnja leta življenja je preživela v vili pod Rožnikom. V družbo ni rada zahajala. Ukvarjala se je z igralstvom, režijo, kasneje pa je delala tudi kot profesorica za umetniško besedo na igralski akademiji v Ljubljani. Med drugim je pisala tudi eseje za gledališke liste. Leta 1950 je dobila prvo Prešernovo nagrado, leto kasneje pa še drugo. Svojo zadnjo vlogo je odigrala leta 1953 v Cankarjevi predstavi Hlapci. Umrla je 12. januarja 1954 v svoji vili. Pokopana je na ljubljanskih Žalah.
