Izjemna Poljakinja: Med holokavstom tvegala življenje in reševala judovske otroke
Bila je poljska socialna delavka, ki so jo pri delovanju vodila načela delati dobro, pri čemer se je bila pripravljena zoperstaviti tudi takratnemu sistemu in tvegati svoje življenje. Irena Sendler je namreč med drugo svetovno vojno s kolegi kar nekaj let tihotapila judovske otroke iz varšavskega geta, jim zaradi varnosti spremenila identiteto in jim zagotovila varno bivališče. Imena sodelavcev, ki so ji pomagali izpeljati misijo, ni razkrila niti ob telesnem mučenju in grožnjah s smrtjo s strani nacistov.
Za njena dela ji je leta 1965 The World Holocaust Remembrance Center Yad Vashem dodelil naziv pravičnice. Leta 1983 je med obiskom Izraela zasadila oljko v Vrt pravičnikov, leta 2003 jo je Poljska odlikovala z Redom belega orla (najvišjim poljskim odlikovanjem za civilne in vojaške zasluge), leta 2008 pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
Sama je sicer menila, da si ne zasluži naziva junakinje, saj je naredila nekaj, kar bi v družbi moralo biti samoumevno – pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč. Njena življenjska zgodba je bila predstavljena tudi v filmu Courageous Heart of Irena Sendler (2009), pri čemer je v glavi vlogi nastopila Anna Paquin.
Očeta izgubila zaradi tifusa, ko je bila še otrok
Irena Sendler se je rodila 15. februarja 1910 v Varšavi, otroška leta pa je preživela v poljskem mestu Otwock. Njen oče Stanisław Krzyżanowski je bil zdravnik in direktor sanatorija. Umrl je zaradi tifusa, ko je bila Irena še otrok. Sendlerjeva je na varšavski fakulteti študirala pravo in polonistiko, vendar nobenega od teh študijev ni dokončala. Tik pred izbruhom vojne je pripravila magistrsko nalogo, ki pa naj bi jo zagovarjala konec leta 1939, ko je že izbruhnila vojna. Kot študentka se je pridružila Zvezi poljske demokratične mladine.
Njen prvi mož je bil Mieczysław Sendler, asistent na oddelku za klasično filologijo na varšavski univerzi, s katerim se je poročila leta 1931. Malo pred začetkom vojne sta se preselila v Varšavo, Mieczysław pa je od septembra 1939 kot častnik več kot pet let preživel v nemškem taborišču za vojne ujetnike v Woldenbergu.
Irenina poklicna pot se je začela leta 1932, ko se je zaposlila v pravnem oddelku za pomoč materam in otrokom na Svobodni poljski univerzi. Hkrati je delovala tudi kot socialna delavka, psihoterapevtka in spolna pedagoginja. Po treh letih, odkar se je tam zaposlila, je bil njen oddelek ukinjen in tedaj je začela delati na varšavskem oddelku za socialno skrbništvo in javno zdravje.
PREBERITE ŠE -> Neverjetna zgodba pianistke, ki je preživela holokavst in dočakala 110 let
Otroke tihotapili v skrinjah, vrečah za krompir in reševalnih vozilih
Po tem, ko so nacisti leta 1939 napadli Poljsko, je Irena skupaj s kolegi oskrbovala judovsko prebivalstvo z zdravili, oblačili in ostalimi stvarmi, ki so jih potrebovali. Kasneje je pomagala pri organizaciji dejavnosti za otroke in koncertov v varšavskem getu. Leta 1940 so nacisti prisilili več kot 400.000 judovskih prebivalcev Varšave, da so se namestili v zaprtem območju geta. Tam jih je zaradi bolezni in lakote več tisoč izgubilo življenje.
Sendlerjeva, ki je tem ljudem želela nuditi pomoč, se je pridružila Żegoti, Svetu za pomoč Judom. Z 20 kolegi so si zadali cilj, da bi čim več judovskih otrok rešili z območja, kar pa je bilo zelo tvegano početje. Temu poslanstvu se je posvečala med letoma 1940 in 1943 ter si zaradi varnosti nadela lažno ime Jolanta. Skupini je na tak način uspelo rešiti približno 2500 otrok, Sendlerjeva pa jih je pri tem rešila okoli 400.
V geto so sicer prišli pod pretvezo, da so zadolženi za preverjanje sanitarnih pogojev. Pri tem so iskali otroke, ki bi jih lahko rešili. Nekatere so nato odnesli v skrinjah ali vrečah za krompir, druge so skrili v reševalnih vozilih, najstnike pa so pomešali s prisilnimi delavci, ki so na delo odhajali izven geta.
»Raje bi umrla, kot da bi izdala naše početje.«
Otrokom so zaradi varnosti nadeli lažna imena, nato pa so jih dodelili rejnikom ali jih premestili v sirotišnice, bolnice ali samostane. Sendlerjeva si je prizadevala, da bi bili ti otroci po vojni ponovno združeni s svojimi starši, zato je skrbno vodila sezname z njihovimi podatki. Žal pa večina staršev ni preživela in otroci so postali sirote.
Oktobra 1943 so nacisti razkrinkali Irenino početje, zato so jo aretirali in poslali v zapor Pawiak. Tedaj je eden izmed njenih sodelavcev, da bi obvaroval podatke, posodo z imeni otrok zakopal na vrtu njihove pisarne.
Nacisti so Sendlerjevo v zaporu mučili, od nje pa so želeli izvedeti, kdo vse je še sodeloval pri teh dejanjih, vendar ona svojih sodelavcev nikakor ni želela razkriti. Kasneje je dejala: »Bila sem tiho. Raje bi umrla, kot da bi izdala naše početje.« Zaradi svojega molka je bila obsojena na smrt, vendar pa so člani Żegote pravočasno uspeli podkupiti zaporniške paznike in Irena je bila februarja 1944 ponovno na prostosti.
PREBERITE ŠE -> Navdihujoče življenje Ane Frank: Tako mlada je zapisala te modre besede
Imela je tri otroke, eden od njih umrl kmalu po rojstvu
Po vojni se je ločila od svojega tedanjega moža in se dve leti kasneje poročila s Stefanom Zgrzembskim. Rodili so se jima trije otroci: hčerka Janina ter sinova Andrzej in Adam. Eden od sinov je umrl kmalu po rojstvu, življenje drugega pa se je zaradi težav s srcem zaključilo v 90. letih prejšnjega stoletja. Po smrti Zgrzembskega se je ponovno poročila s svojim prvim možem Sendlerjem, vendar pa je bil njun zakon kratkotrajne narave.
Sendlerjeva je po vojni še naprej delala v socialnem varstvu, pri čemer se je ukvarjala predvsem s socialnim delom in izobraževanjem. Aktivna je bila tudi v Zvezi žensk, bila pa je tudi predsednica odbora za vdove in sirote ter odbora za zdravje v varšavskem narodnem svetu. Delovala je tudi pod okriljem društva prijateljev otrok in društva posvetnih šol.
Leta 1947 se je pridružila Poljski delavski stranki in postala del socialno-strokovnega oddelka Centralnega komiteja omenjene stranke. Poleg tega je bila zaposlena tudi na ministrstvu za šolstvo in zdravje. Nekaj časa je bila tudi direktorica oddelka za socialno varstvo Zveze invalidov. Njena življenjska pot se je zaključila 12. maja 2008 v Varšavi zaradi pljučnice.
Njeni odmevni citati
»Heroji so ljudje, ki počnejo izjemne stvari. To, kar sem naredila jaz, pa ni bilo nič posebnega. Bilo je normalno.«
»Jezi me, da so me oklicali za junakinjo. Še vedno me namreč peče vest, ker sem naredila tako malo.«
»Vzgojena sem bila v prepričanju, da vprašanje vere, narodnosti in pripadnosti rasi ni pomembno. Pomemben je človek.«
»Svet je boljši, če so v njem ljubezen, strpnost in ponižnost.«
