Bridko in tragično življenje naše izjemne igralke in pesnice Mile Kačič
Mila Kačič je bila priljubljena slovenska gledališka igralka, ki jo je odlikoval edinstven smisel za humor. Večji del svojega življenja je bila zaposlena v Drami, kjer je na odrskih deskah stala več kot 3500-krat, pri tem pa je odigrala 120 različnih vlog. Nastopila je tudi v 25 slovenskih filmih in se posvečala pisanju poezije. Je prejemnica več nagrad. Na filmskem festivalu v Pulju je dobila nagrado zlata arena za vlogo Merlinke v filmu To so gadi. Za vlogo matere v filmu Kormoran je prejela naziv igralke leta, leta 1994 pa ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo nagrado za življenjsko delo. Leta 1998 je bila imenovana za častno meščanko Ljubljane.
Rodila se je kot nezakonski otrok
Mila Kačič se je rodila 5. oktobra 1912 v Sneberjah pri Ljubljani kot nezakonski otrok mami Ljudmili Kačič in očetu Herbertu Mahru. Njena mama je bila tedaj mladoletna in revna, zaposlena je bila kot otroška vzgojiteljica. Oče je izhajal iz bogate meščanske družine, ki pa njune zveze ni odobravala. Ljudmila je bila tako primorana dati hčer v rejo. Oče Herbert je Milo, ko je bila ta še otrok, nekaj časa občasno obiskoval. Z mamo dolgo časa nista imeli nobenih stikov. Mila je bila tista, ki je naredila prvi korak in jo poiskala, ko je bila že odrasla. Ljudmila se je že kmalu po rojstvu hčere odselila na Madžarsko.
PREBERITE ŠE --> Tragična zgodba naše največje filmske zvezde, ki jo je snubil Hollywood
Mila je svoje otroštvo tako preživela pri zakoncih Kačič, starejšem paru, ki ni imel veliko denarja. Najbolj vesela je bila, ko so šli kdaj skupaj v gledališče, ki jo je povsem očaralo. V šoli je dosegala lepe ocene. Še posebej uspešna je bila pri predmetih, ki so od nje zahtevali kreativnost. Te ji namreč nikoli ni manjkalo. V času poletnih počitnic je poprijela za občasna dela, s čimer si je prislužila nekaj denarja. Porabila ga je za nakup šolskih potrebščin in knjig.
V ljubljanski Drami se je zaposlila ob koncu vojne
Ko je bila stara 16 let, je napisala svojo prvo pesem, poleg tega pa je začela nastopati na amaterskih odrih. Med letoma 1935 in 1937 je pela v zboru ljubljanske Opere. Vpisala se je na študij solopetja, nekoliko kasneje pa še na dramsko igro Akademije za igralsko umetnost. Opravila je tudi štiri semestre na AGRFT. V ljubljanski Drami se je zaposlila takoj po koncu druge svetovne vojne in v njej delala do upokojitve.
Med vojno je spoznala Fedorja Koširja, s katerim sta si bila všeč. Kmalu sta se tudi poročila. Koširju Milino delo igralke ni bilo preveč po godu. Pri njeni karieri jo je začel že tako očitno ovirati, da je za to izvedel takratni ravnatelj Drame, in Kačičevi dejal, da se bo morala odločiti med možem in kariero. Kljub temu sta še nekaj časa ostala poročena, naposled pa sta se le sporazumno razšla.
Savinšek ji je kot partner nudil vso oporo pri njenem delu
Leta 1944 se je Mila zaljubila v kiparja Jakoba Savinška, ki je bil 10 let mlajši od nje. Tudi on ni skrival čustev, ki jih je gojil do nje. Njena kariera igralke ga ni motila, še posebej pa se je navduševal nad njenim pisanjem. Tako je k nekaterim njenim pesniškim zbirkam prispeval tudi svoje ilustracije. Savinšek si je domovanje in atelje uredil na Belem križu nad Piranom in Mila je kar nekaj let živela z njim. Zelo si je želela postati mama. Kljub temu da je nekaj časa mislila, da ne bo mogla zanositi, se ji je naposled nasmehnila sreča in rodil se jima je sin David.
PREBERITE ŠE --> Ivanka Mežan: Če bi še enkrat prišla na svet, ne bi bila igralka
Savinšek se je v naslednjih letih spopadal s težavami s srcem. Na to se ni preveč oziral, temveč je zagnano nadaljeval s svojim kiparskim delom. Med drugim je skupaj s kiparjem Janezom Lenassijem zasnoval prvo kiparsko formo vivo v Sloveniji, ki se nahaja blizu Portoroža. Vanjo še danes svoja umetniška dela prispevajo slovenski in tuji kiparji. Savinškove težave s srcem so z leti stopnjevale, dokler ni, ko je bil David star komaj 12 let, doživel srčne kapi in umrl, kar je Milo seveda zelo pretreslo.
Poleg moža je izgubila tudi sina
Kačičeva je tako ostala sama z Davidom, ki pa je le nekaj let po očetovi smrti zapadel v mamila. Kasneje ga je premamil tudi alkohol in pri svojih 41 letih je umrl zaradi raka na čeljusti. Milo je to še dodatno zlomilo. Da bi vsaj nekoliko odmislila vse pretekle tragedije, se je še v večji meri posvečala igri in pisanju pesmi, v katere je prelivala svojo bolečino.
Svojo prvo pesniško zbirko, ki nosi naslov Neodposlana pisma, je izdala leta 1951. Sledile so še: Letni časi (1960), Spomin (1973), Okus po grenkem (1987) in Minevanja (1997). Leta 2005 je prišlo do antologijske izdaje zbirke Skoz pomladni dež bom šla. Njene pesmi govorijo o čustvih, bolečini, občutkih osamljenosti, smrti in erotiki. Pri pisanju se je zelo zavzemala za slovenski jezik, v vsebinskem smislu pa je bila zelo odkrita. Njene pesmi so dosegle širok krog bralcev. Nekatere izdaje so bile razprodane, zato jih je bilo treba ponatisniti. Italijanska akademija za umetnost in poezijo ji je za njene pesmi podelila najvišjo nagrado.
V vseh igralskih vlogah se je odlično znašla, vendar pa je vedno dobivala le stranske
Tone Pavček je o njeni poeziji nekoč dejal: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.«
Kačičeva je glede svojega dela igralke nekoč dejala, da je vedno sprejela vse vloge, ki so ji bile dodeljene. Kljub temu da se je v vseh odlično znašla in ni bila nikoli deležna negativnih kritik za svojo igro, nikoli ni dobila glavnih ali ljubezenskih vlog. V predstavah je običajno odigrala sobarico, deklo, kuharico ali kaj podobnega. Poleg tega, da je odigrala v številnih gledaliških predstavah, pa je dobila priložnost nastopiti tudi v 25 filmih, med katerimi so Vesna, Naš avto, Ne čakaj na maj, Jara gospoda, Dobri stari pianino, To so gadje, Svet na Kajžarju in drugi.
Umrla je 3. marca 2000 v domu ostarelih na Taboru, stara je bila 81. let.
PREBERITE ŠE --> Boris Cavazza: Rad bi živel še deset let
Njeni odmevni citati
»Preživela sem to revščino in tudi ponižanje, ki je bilo s tem povezano. To se je vleklo daleč za mano, ljudje so name gledali s predsodki. Iz tega poznavanja je raslo tudi moje socialno čutenje, ki sem ga prelila v dramske like.«
»Nikoli nisem hotela biti slavna, želela sem si le igrati.«
»Povedal mi je (njen partner Jakob Savinšek), da imam te in te talente. Zato sem začela takrat najbolj goreti. To so bila moja najbolj ustvarjalna leta – pa tudi njegova. Tedaj sem razumela tisti pregovor, da za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska.«
»Vedno sem pisala zato, da sem se notranje sprostila, izkričala, kar me je težilo. Nisem pesnik zaradi poklica. To je pri meni spontano.«
»Vsakdo nosi v sebi dve obličji; eno ljudje spoznajo, drugega morda nikdar. Morda je moje drugo obličje v poeziji.«
»Bil je priden otrok (njen sin David). Ko pa je šel v šolo, se je vse obrnilo na glavo. Še hujša pa je bila njegova predpuberteta in puberteta, v kateri smo se popolnoma razšli.«
»Če je še tako hudo, skušam jemati vse s humorjem. To je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje.«
