Življenje naše prve pisateljice: boleče izgube in ljubezni

Prva slovenska pisateljica Zofka Kveder se je v zgodovino zapisala kot ena zgodnjih feministk v našem prostoru, ki je glasno opozarjala na položaj žensk in se borila za enakopravnost.

Vendar njen neustrašni in kritični nastop v družbi (delala je tudi kot novinarka, urednica in prevajalka) je v ozadju skrival težko življenjsko zgodbo. 

Kot hči alkoholika Zofka Kveder, rojena 22. aprila 1878 v Ljubljani, ni imela lahkega otroštva, a še večje preizkušnje so jo čakale v odraslosti.

Mlada se je zaljubila v hrvaškega študenta medicine in pesnika Vladimirja Jelovška, s katerim sta se spustila v romantično razmerje. Zaradi njega se je leta 1900 preselila celo v Prago, kjer sta zaljubljenca, in od leta 1903 tudi zakonca, skupaj živela šest let. A žal ne kot v pravljici. 

Iz pisateljičinih pisem je razvidno, da je bilo le prvo leto v češki prestolnici zanjo zares srečno, nato pa so se začele težave. Jelovšek ji namreč ni bil zvest in je pogosto skakal čez plot.

Zofko je to izredno prizadelo in je nekajkrat celo razmišljala o razhodu, vendar je zaradi otrok, ki so se jima rodili pred in po poroki, kljub temu vztrajala v odnosu z njim. Leta 1901 je povila prvo hčerko Vladimiro, ki so jo klicali Vladoša, leta 1907 in 1911, ko se je družina preselila v Zagreb, pa še hčerki Mašo in Miro. 

Le leto po rojstvu Mire so težave v zakonu z Vladimirjem dosegle vrelišče, da sta se leta 1912 uradno ločila, kar je Zofko tako razžalostilo, da je poskušala storiti samomor. K sreči je preživela, a to ni bilo edinkrat, ko si je pisateljica nameravala vzeti življenje, saj je v naslednjih letih poskušala še večkrat. 

Po neuspelem samomoru se je kmalu sveže zaljubila, tokrat v hrvaškega novinarja in politika Juraja Demetroviča. Dokaj hitro, leta 1913, sta stopila pred oltar in se poročila, vendar zakonska sreča tudi v drugo ni trajala dolgo, saj je že leto kasneje izbruhnila prva svetovna vojna. 

V tem turbulentnem obdobju je Demetrovič zaradi protivladnega delovanja pristal v zaporu, Zofka pa je doživela spontani splav. Ob sebi je v Zagrebu imela sicer Mašo in Miro, s prvorojenko Vladošo, ki je medtem že odšla študirat v Prago, pa sta si redno dopisovali. 

Njuno vez je kruto prekinila bolezen, leta 1919 je namreč po svetu izbruhnila španska gripa in Vladoša je v Pragi podlegla epidemiji ter umrla. Tragedija je bila za Zofko tako huda, da je za hčerko žalovala do konca svojega življenja. O Vladoši je začela pisati tudi knjigo, vendar jo je kasneje zažgala. 

Težke izgube in odsotnost drugega moža, ki je po vojni zasedel pomembno politično funkcijo in večino časa preživel v Beogradu, so vplivale tako na duševno kot na fizično zdravje Kvedrove.

Čeprav jih je štela komaj čez 40, je bolehala za različnimi boleznimi. Naslednja leta je preživela v zdraviliščih, kjer si je do leta 1926 nekoliko povrnila zdravje, vendar zaman. Takrat ji je namreč Juraj oznanil, da se želi ločiti, ker pričakuje otroka z drugo. 

Za krhko Zofkino psiho je bilo to preveč in z uspavali je znova poskusila končati življenje. Spet so jo rešili, vendar si po tem ni več opomogla. Umrla je 21. novembra 1926, stara komaj 48 let. V uradni izjavi je navedeno, da je podlegla posledicam srčne kapi, vendar pa nekateri viri trdijo, da naj bi zaužila strup. 

Preberite še več o življenju in delu te izjemne Slovenke, ki je med drugim živela tudi v Trstu, Švici in Nemčiji, govorila številne evropske jezike in prijateljevala celo z Ivanom Cankarjem. Kaj vse je navkljub kratkemu in tragičnemu življenju dosegla, izveste NA TEJ POVEZAVI.