Letos smo že enajsto leto zapored s pomočjo glasov naših bralk in bralcev ter v sodelovanju s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo izbirali najboljše osnovnošolske pedagoge. Njihova predanost poučevanju in vizija slovenskega šolstva sta tisto, zaradi česar izstopajo iz množice in tudi razlog, zakaj so zanje tako požrtvovalno glasovali njihovi učenci in učenke. Spomladi prihodnje leto vas bomo ponovno povabili k sodelovanju v iskanju 12. najučitelja ali najučiteljice, do takrat pa naj ostanejo z vami najbolj zanimive in odmevne izjave dosedanjih najučiteljic in najučiteljev, ki so jih izrekli takoj po svoji zmagi. 

Majda Kreševič 

Najučiteljica 2009/2010, učiteljica tretjega razreda OŠ Kamnica pri Mariboru: 

Foto: Tadej Regent

»Kot slišim od otrok, sem vztrajna in zahtevna učiteljica. Zahtevam  veliko, ampak očitno to potrebujejo, starši pa se s tem strinjajo. Imam pa eno zelo pomembno pravilo: osebne probleme, o katerih veste, da se pojavljajo pri vsakem človeku, vedno puščam pred vrati razreda. Ko pridem med otroke, sem Majda. Očitno je nekaj takega v mojem značaju. Doslej še nisem imela konflikta z nobenim otrokom niti s staršem.« 

Bojan Hotko

Najučitelj 2010/11, učitelj športne vzgoje OŠ Globoko: 

Foto: Blaž Samec

»Prepričan sem, da se mora učitelj vživeti v vlogo otrok, prisluhniti njihovim željam, potrebam. Na začetku je gotovo potreben strog pristop, kasneje pa ni nič narobe, če učitelj malo popusti, seveda skladno z njihovimi odzivi. Otroke je treba opazovati, se individualno odzvati na njihove potrebe in jim po najboljših močeh pomagati.« 

Lidija Ristič 

Najučiteljica 2011/12, učiteljica angleščine OŠ Trnovo: 

Foto: Uroš Hočevar

»Vsak človek se mora že kot otrok v določeni meri obrusiti v  interakciji. To je včasih boleče, saj so otroci drug do drugega neposredni, niso hinavski. Nimajo filtra, ki ga imamo odrasli. Zato včasih kaj, kar rečejo ali storijo, zaboli. Dejstvo pa je, da zasiješ šele takrat, ko te drugi obrusijo. Si želimo že v kali preprečiti, da bi si otroci pri šestnajstih letih poskušali rezati žile? Potem jih ne zavijajmo v vato! Hkrati ne pozabimo gojiti srčnosti. Empatije in še enkrat empatije. Vživljanja drug v drugega. To je nujno.« 

Nives Zelenjak 

Najučiteljica 2012/13 učiteljica OŠ Miren, podružnična šola Bilje pri Novi Gorici: 

Foto: Mavric Pivk

»Otrokom moramo postavljati meje doma in v šoli, saj si jih tudi želijo. Šele ko to storimo, se počutijo zaščitene. Potrebujejo red in disciplino. (…) Kadar je nujno, se ne bojim povzdigniti glasu, a otrok nikoli ne žalim. (…) Želim si več preprostosti. Bombardirani smo z novimi delovnimi zvezki in materiali. Včasih ni bilo tako. Pogrešam tudi delo, fizične dejavnosti in ročne spretnosti. Otroci bi si denimo morali znati zašiti gumb in zakrpati strgano majico. Primanjkuje jim tudi stika z živo zemljo.« 

Natalija Rožnik 

Najučiteljica 2013/14, učiteljica tretjega razreda OŠ Ledina: 

Foto: Ljubo Vukelič

»Žal so nekateri starši izgubili kompas pri vzgoji. Vse je super, vse je dovoljeno, meja ni več. Učim jih postavljati jasne meje, učim jih reda. Dejstvo je, da otroci veliko zmorejo sami, le dovoliti jim je treba. Rada imam drugačen pouk, zato nenehno iščem nove poti, ki vodijo do znanja. Pouk zunaj zidov šole, v naravi, v muzeju je prava dogodivščina. Otroci se prek igre in izkušenjskega učenja nevede učijo in urijo potrebne veščine.« 

Mojca Klemen 

Najučiteljica 2014/15, učiteljica angleščine OŠ Rovte: 

Foto: Mavric Pivk

»Včasih je res težko, ker že sam sistem podajanja znanja ni dober. Preveč je neprimernega prilagajanja. Resnični svet, v katerega gredo otroci, pa ni takšen, da bi se prilagajal njim. Morali bi jih naučiti samostojnosti, jim omogočiti radovednost in navdušenje. Moj moto je: Nič ni nemogoče. Letošnja misel mojih devetošolcev na valeti to potrjuje: Ujemi svoje sanje, naj bo meja le nebo. Meja ni, razen tistih, ki si jih postavimo sami.« 

Dejan Kramžar 

Najučitelj 2015/16, učitelj zgodovine in nemščine na OŠ Toneta Okrogarja iz Zagorja ob Savi: 

Foto: Uroš Hočevar

»Pravijo, da je smeh pol zdravja, zato poskušam humor prenesti tudi v razred. V letošnjem šolskem letu je v mojem razredu novost ta, da beležimo izjave leta; visijo na steni. Nabralo se jih je že toliko, da nam počasi zmanjkuje papirja. Vse lepo opremimo tudi z znakom # in začetno črko imena lastnika. Letošnja najbolj odmevna izjava nekega devetošolca je bila vsekakor: Učil se bom, ko bom imel čas. (…) Nemalokrat pomislim na to, da učitelji nosimo veliko odgovornost, saj nimamo le vloge poučevanja, ampak tudi vzgajamo. Einsteinov pregovor Učitelji so glasniki iz preteklosti in spremljevalci v prihodnost z moje osebne spletne strani pove veliko o meni.« 

Vilko Urek 

Najučitelj 2016/17, učitelj glasbe na OŠ Bizeljsko: 

Foto: Roman Šipić

»Pri vzgojnih predmetih, kot sta glasba in šport, bi ukinil ocene, saj gre za živi stvari, ki ju ne moreš ocenjevati s številkami. Bolje bi bilo, če bi imeli spet le opisne ocene, kot so bile uspešno, manj uspešno in zelo uspešno. Prav tako se mi zdi velika napaka, ker smo na splošno opustili učni uspeh ter to, da ni več ocen iz vedenja. (…) Moški imamo to prednost, da stvari pogosto uredimo po krajši poti, ženske pa ste pridne in mislite, da morate narediti vse, kar se vam naloži. Pa še nekaj je, kar zadeva učitelje – mnogo otrok doma pogreša očetovski lik in vzor, ki ga lahko vsaj delno dobijo v šoli.« 

Tina Šantej 

Najučiteljica 2017/18, učiteljica zgodovine, državljanske vzgoje in etike z OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik: 

Foto: Jože Suhadolnik

»Kot učiteljica si vedno prizadevam, da ne delam razlik in se držim dogovorov. Prepričana sem, da učenci to cenijo. Pa tudi to, da vzdržuješ red in si hkrati prijazen ter znaš priznati napako. Prav tako nisem učiteljica, ki le hvali, saj znam tudi grajati, ko je treba. Kadar učence grajam, jim hkrati vedno povem, da to počnem, ker jih imam rada.« 

Anica Butkovič 

Najučiteljica 2018/19, učiteljica z OŠ Maksa Pleteršnika Pišece: 

Foto: Mavric Pivk

»Uvedla bi prožen urnik. Ne poznam dela oziroma posla, ki bi trajal natančno 45 minut od začetka do konca. Treba se je prilagajati koncentraciji. Kadar otrokom v uvodni motivaciji nakažeš cilj ter z zanimanjem sledijo tvoji razlagi, kaj ti to pomaga, če ti na koncu zmanjka časa, da bi ga zares dosegli, torej ni pravega zaključka? (…) Lepo je, ko spremljam določene generacije, ki sem jih učila in jim v življenju uspe ter potem izjavijo kaj, kar so bile tudi moje besede, ko sem jih poučevala. To je najlepše darilo zame, pa čeprav se večina tega niti ne zaveda. Jaz pa vem.« 

Tanja Jankovič 

Najučiteljica 2019/20, učiteljica petega razreda na OŠ Danile Kumar v Ljubljani: 

Foto: Leon Vidic

»Treba je iti v smeri ustvarjanja šolskega okolja, ki bo otroke pripravljalo na življenje danes; to je zelo drugačno od tistega izpred sto let in več. Prva stvar, ki bi jo naredila, sploh pri razrednem pouku, je, da bi cilje in vsebine posameznih predmetov povezala – učenci bi se učili medpredmetno in projektno. Veliko bi sodelovali; družba danes je namreč zelo usmerjena v posameznika in vsak je na svojem otoku, tudi digitalizacija pripomore k temu, ljudje pa smo še zmeraj socialna bitja in potrebujemo drug drugega.«