Ninna Kozorog: Včasih me res žene bes

Zdravnici Ninni Kozorog je še vedno mar. Za vse, ki so prezrti. Za brezdomce. Za starostnike. Za vse, ki so sami in v stiski. Za vse, ki so izgubili upanje.

Specialistka nevrologije in predsednica društva Humanitarček, že več kot desetletje z dobrimi dejanji nesebično pomaga prezrtim in s tem obenem opozarja na probleme, ki jim kot družba ne smemo obrniti hrbta.

Sama pogosto jočem še kasneje, ker vem, da jutri ne bom smela, ne bom več mogla. Ker je že nova prošnja. Nova potreba. Bede ne zmanjka. To me žalosti. 

Vem, daleč od tega, da bi vi, Ninna, želeli dobrodelnost popisovati za anale, a vendar s svojimi dejanji za ljudi, ki jih je življenje odrinilo na obrobje družbe, vsako leto puščate sledi. Kaj vas še vedno žene? In humije seveda, kakor mariborski brezdomci kličejo člane društva Humanitarček, katerega predsednica ste?

Nekoč je bil naslov enega izmed intervjujev, ko so me poskušali ujeti: Ona, ki jo žene bes nad sistemom. Takrat se mi je zdelo pretirano, danes pa se zdi, da je to tista notranja sila, ki me žene, ko vse drugo potihne. Seveda ko pride nova prijava potrebe po pomoči, ne razmišljam(o) o vzrokih, ampak samo delamo. Iščemo. Vrtamo. Poskušamo. Ko najdemo rešitev – denimo ko ima človek toplo posteljo, morda ogreto stanovanje, na mizi toplo hrano –, se zjočemo. Sama pogosto jočem še kasneje, ker vem, da jutri ne bom smela, ne bom več mogla. Ker je že nova prošnja. Nova potreba. Bede ne zmanjka. To me žalosti. In ja, včasih me res žene bes. Bes nad sistemom.

Kaj menite, ste v vseh teh letih premaknili ljudi, da so humanitarni zaradi sebe, in ne zaradi slabe vesti?

Nekatere da, drugih ne. Želim pa si, vsakega 15. januarja znova, da ne bi bil tako očiten (u)pad dobrodelnežev v primerjavi z decembrsko evforijo. Bolj kot pomoč zaradi slabe vesti me pogosto (z)moti »lajkabilnost«.

Aha, beleženje med dobrodelnimi dejanji za družbena omrežja, kjer se potem štejejo všečki in komentarji.

V razmislek: si Micka res kar naenkrat ne zasluži tvoje pomoči, ker nisi smel nesti zraven telefona? Je tvoja pomoč res nevredna, kadar je ne moreš objaviti na spletu, ali je takrat vredna še bolj?

Preberite še: Darja Groznik: Ni dovolj, da je otrok sit in na toplem 

V minulem letu ste dali glas starostnikom, če se lahko tako izrazim. Kaj menite, bi se kaj izboljšalo – v mislih imam zdravstveni sistem – če bi bolniki bolj dvignili glas zase?

Vedno pravim, da nima smisla, če tolčemo vsak po svojih vratih. In tudi v zdravstvu bi morali vsi potrkati po istih. Bolniki in zdravniki po vratih odločevalcev. Šele takrat lahko upamo na spremembe. Res je, z dosti vidikov naš sektor ni idealen. A marsikdaj mi, mlada generacija, plačujemo za grehe preteklosti; korupcija, napake. Vse to je zbudilo nezaupanje: zdravniki so se menjali, v bolnikih je to ostalo. Drugačne poglede imamo zdravniki in bolniki, a si vsi želimo isto – varno in kakovostno oskrbo. Zakaj smo torej usmerjeni drug proti drugemu? In ne proti tistim oziroma tistemu, ki to onemogoča? Ne nazadnje smo tudi zdravniki kdaj bolniki.

Kako bi bilo treba usmeriti slovensko zdravstvo, da bi bilo v korist tako zdravstvenega osebja kot bolnikov? Kje sploh začeti?

Začnimo se poslušati. Zmanjšajmo birokracijo. Dajmo bolnikom čas, da povedo za težave. Dajmo zdravnikom čas, da jih poslušajo. Nehajmo zdravstveni sistem enačiti samo z zdravniki, to so medicinske sestre, bolničarke in administratorke. Kaj nam pomaga prijazen zdravnik ob sitni, zdelani sestri, in nasprotno?! Zdravstvo ni tekoči trak, ni proizvodnja, kot se zadnja leta vedemo in dajemo vsem deležnikom občutek, da je potrebno »štancanje«. Zdravstvo dela z največjim kapitalom, to je človeško življenje. In čas, odmerjen na nerealne minute, ga razvrednoti. Ne nazadnje – zaradi nezmožnosti slišati vse težave so nato bolniki vrženi v sistem med množico preiskav, s čimer se podaljšujejo čakalne vrste ... Tista prava pa je navadno nekje na repu kalvarije. Ko bolnik že izgubi (za)upanje v sistem.

Zdravstvo ni tekoči trak, ni proizvodnja, kot se zadnja leta vedemo in dajemo vsem deležnikom občutek, da je potrebno »štancanje«. Zdravstvo dela z največjim kapitalom, to je človeško življenje. In čas, odmerjen na nerealne minute, ga razvrednoti. 

Štiri leta je, odkar smo se z nosilkami naziva Ona 365 ozirali v prihodnost. Vi ste med drugim tedaj dejali, da upate, da vam bo uspelo držati obljubo in končno izdati knjigo (z)Godba z roba z zgodbami ljudi, ki so vam prekrižali pot. Zdaj bi knjiga imela toliko strani, da je ob vsem, kar delate, vprašanje, ali bi jo sploh imeli čas napisati. Se motim?

Zares. Knjiga je skorajda končana. Čaka le še pogum za izdajo. Ne nazadnje je nekaj zelo osebnih trenutkov opisanih v njej, nekaj meni ljubih ljudi. Rasla je ta leta z menoj in mislim, da bo letos dejansko dorasla.

Ninna, vem, da ste dober človek. In srčna ženska. Ste optimistka?

Predvsem sem naivna. Včasih to hočem biti, saj težko verjamem, da je svet lahko tako trd, krut, hudoben. Raje imam idejo, da je dober. Optimizem ali naivnost? Presodi naj vsak sam. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE