Darja Groznik: Ni dovolj, da je otrok sit in na toplem

Je otrok socializma. Ne skriva nostalgije po obdobju, ko so živeli vrednote, zapisane v akcijah delovnih brigad, ko je bil sosed sosedu najboljša »žlahta«, ko so si ljudje nesebično pomagali. Na naši zemlji pa je bila druga država, drug sistem. Sistem, ki je dal nekaj na sindikalne izlete, počitnice. In to še v časih, ko je iz študentke z močnim dolenjskim naglasom napredovala do voditeljice najbolj gledane informativne oddaje javne televizijske hiše, danes pa dobrodelne vrednote uresničuje z idejami Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki ji predseduje že sedem let.

Kdaj ste šli prvič na morje?

Uf, uf. (smeh) Moram povedati, da nisem hodila v kolonije. Rasla sem v drugih časih, ko so bili še sindikalni turizem in sindikalne cene. Vse to je omogočalo, da so šle skoraj vse družine na morje. Mislim, da so zdaj v dosti težjem položaju. Ni sindikalnih domov, ni sindikalnih cen, ni širšega zavedanja, kako pomembno je, da gre družina skupaj na morje. Marsikaj se je spremenilo, in kar se tega tiče, na slabše. Na morje sem hodila s starši in bratom – kdaj je bilo prvič, se ne spomnim – gotovo pa čisto na začetku otroštva. Pri enajstih sem šla prvič brez staršev s prijateljico na smučanje. In to, da si nekje brez staršev, da se moraš znajti, poskrbeti zase, čeprav greš z odraslimi ljudmi, veliko prispeva k osamosvajanju. Kot mama vem, imam namreč edinko, da je to problem. Otroku moraš pustiti dihati, mu dati možnost, da sam uredi določene zadeve. Starši smo na trenutke preveč pokroviteljski. Ves čas se moram ustavljati, ker bi za svojo Emo naredila vse, a vem, da ji s tem ne bi naredila usluge. Tako da bivanje brez staršev, v drugem okolju, veliko pripomore k poti do osamosvojitve. Seveda pa mora biti to okolje varno in spodbudno.

Mene so naučili, da je treba pomagati. Vsem. V socializmu so bile te vrednote verjetno res precej bolj ponotranjene. Danes pa moraš najeti podjetje, da ti pomaga. 

Vemo, da otroci v še tako hladnem srcu vzbudijo pozitivna čustva, empatijo. Pa vendar jim velika večina ne posveti toliko svojega prostega časa kot vi. Kaj vas je tako ganilo, da že sedem let kot predsednica ZPMS živite v skrbi zanje?

Šele ko sem postala predsednica, sem začela odkrivati vse razsežnosti naše organizacije. Na začetku me je ganilo, da že več kot 60 let ceni vrednote mojega otroštva. Do srca mi je segla zgodba Ade Dequal Krivic. Kot socialna aktivistka je v okviru Osvobodilne fronte med drugo svetovno vojno skrbela za otroke partizanov in ilegalcev ter za tiste otroke, ki so starše izgubili. Ada je s pomočjo mreže sodelavcev pridobila kmete v okolici Ljubljane, da so skrivaj oddajali mleko za dojenčke ilegalčke. Sprva je skrbela za 15 otrok. Ni bilo lahko poiskati ljubljanskih družin, ki so bile pripravljene tvegati in vzeti v oskrbo otroke s ponarejeno identiteto, a lahko se je oprla na materialno pomoč zavednih Ljubljančanov. Oblika varstva otrok, ki so ogroženi, je bila s tako podrobno izvedeno organizacijo verjetno edinstvena v okupirani Evropi 1941–1945. Do konca vojne so skrbeli za 164 otrok s pomočjo okoli 300 skrbniških in podpornih družin.

Zgodba z ilegalčki je zgodba o trmi. In menim, da je za radikalne spremembe potrebna ravno trma. Entuziazem. Te vrednote ostajajo iste tudi danes, ampak človek se kljub vrednotam še vedno mora znati upreti neumnostim, jih prepoznati, mora ločiti, kaj je v življenju pomembno in kaj ne.

Mislite morda na neumnosti sodobnega medijskega prostora?

Ja, zelo me jezijo lažne novice ali pa neprofesionalno novinarsko poročanje, ki mu ljudje nasedajo. Razumem, da je tako zato, ker ljudje nimajo znanja in niso ozaveščeni. Jezi me tudi, koliko jih spremlja resničnostne šove, ves ta namišljeni svet pojavnosti, dobrega videza, tudi mediji smo krivi, da se tu ne opiramo na prave vrednote. Naša krivda je, da so se porazgubile. Vse to soustvarja podobo namišljenega sveta, prepričanje, da je oblika pomembnejša od vsebine.

Vi ste še iz časov, ko ni bilo toliko »resničnostnega« medijskega sveta. Moramo pa priznati, da ni preprostega recepta, da ločiš med dobro in slabo novico.

Prav je, da otroci vedo, kaj se dogaja v resničnem svetu. Ampak še bolj prav pa je, da to izvejo na pravi način.

Tako vzgajate tudi svojo hčer Emo? Bo šla po vaših novinarskih stopinjah?

Poskušam ji pokazati obe plati zgodbe. Je pa čisto svoja oseba, ne bo šla po moji poti. Trenutno je maturantka, v novinarstvo se zagotovo ne bo vrgla. Zanimata jo pravo in medicina. Super, da smo si različni, sicer bi nam bilo dolgčas, kajne? (smeh)

Tudi vaše otroštvo ni bilo prav nič dolgočasno. Verjetno ste čut za družbo, ljubezen do sočloveka podedovali po starših. Mama in oče sta bila v domači Višnji Gori zelo aktivna.

Ja, v mojem otroštvu je bilo drugače. Bili so drugi časi. Druga država. Solidarnost in prostovoljnost sta bili, vsaj v našem kraju, pa verjamem, da tudi drugod, veliko bolj izraženi. Mnogo se je delalo, od proslav do čistilnih akcij. Moja mama je upokojena medicinska sestra. Mi smo imeli doma ordinacijo 24 ur odprto. (nasmeh) Komur koli se je kaj zgodilo v našem kraju, vsak je prišel k nam. Tudi danes je mama prostovoljka in skrbi za boljše zdravje upokojencev. Oče je vodil čistilne akcije in vedno sem ga spraševala, zakaj čisti na drugem koncu našega kraja. Rekel je, da zato, ker ga to jezi in moramo vsi kaj storiti, da bo naš kraj lepši. Mislim, da ti ta čut tudi malo privzgojijo, malo ga pa podeduješ. Mene so naučili, da je treba pomagati. Vsem. V socializmu so bile te vrednote verjetno res precej bolj ponotranjene. Danes pa moraš najeti podjetje, da ti pomaga. V tem pogledu se je veliko stvari spremenilo.

Leta 2017 je v Sloveniji pod pragom revščine živelo kar 49.000 otrok, kar je 12,8 odstotka vseh otrok. Podatkov za lani še ni, a žal številke rastejo. 

Korenine so zelo pomembne. Številni otroci, ki so del programov ZPMS, verjetno nimajo te sreče, da bi stali na dobrih temeljih. Kakšne so izkušnje, ko se morajo z letovanja vrniti v domače gnezdo?

Zadnji dan, ko odhajajo domov, jih je veliko, ki jokajo. Jokajo, ko gredo nazaj v domačo resničnost. So primeri, ko se razkrije zgodba o nespodbudnem družinskem okolju. Bistvo je, da vzgojitelji z otroki vzpostavijo zaupen odnos in potem se marsikaj skristalizira. Imamo tudi nekaj zgodb, ko starši niso prišli po otroka, ko se je vrnil s počitnic.

Bojim se, da otroci, ki rastejo v neurejenih razmerah, tudi sami nimajo znanja, moči, da bi svoje otroke zapeljali na boljšo pot. Kaj lahko naredimo, da bi takim družinam pomagali, jih opremili z znanjem, jih opolnomočili?

ZPMS pelje tudi projekt Zavestno starševstvo. Bil je zelo uspešen, predavanj po vsej Sloveniji se je udeleževalo mnogo staršev. Kar mislimo, da zna vsak vzgajati otroke, a to ni res. Pravilna vzgoja ni samoumevna. Marsikateri starš še danes misli, da je klofuta nekaj normalnega. Ne govorimo o permisivni vzgoji, govorim o tem, da je klofuta preteklost, je preživeta in nedopustna. Treba je imeti referenčni okvir, kaj je prav in kaj ne, kakšno je dostojno vedenje, kako se komunicira.

ZPMS je v 20 letih zbrala kar dva milijona evrov in s tem peljala na brezplačne počitnice več kot 10.000 otrok.

Prav počaščena in vesela sem, da se kot predsednica lahko podpišem na vse položnice, ki gredo na gospodinjstva. Naj povem še to, da me gane, ko poslušam zgodbe, da so iz naših počitnic zrasle ljubezni, ki še vedno trajajo. Da so mnogi naši zdajšnji »vzgojitelji«, animatorji v otroštvu hodili z nami na počitnice. Zaradi teh zgodb je vredno delati za otroke.

Verjetno vaši organizaciji zaupamo tudi zato, ker jo vodite posamezniki, ki ste avtoritete na svojih poklicnih področjih. Koliko menite, da k uspešnosti doniranja posameznikov, podjetij pripomore tudi to, da ste medijski obraz?

Vesela sem, da mi je uspelo ohraniti dobro ime, zaupanje. Kjer koli sem, se trudim, da delujem pošteno, jasno. Vedno se borim za pozitivne vrednote.

Zaupanje v osebo ali organizacijo lahko izgine čez noč ...

Absolutno. Delati je treba korektno in pregledno. Hkrati pa ljudje vendarle vidijo iz lastnih izkušenj ali pripovedovanj, da res delamo dobro za otroke. Naša javnost so otroci in otroci so iskreni. Oni povedo staršem, kako so se imeli ...

Ali jim lahko teden počitnic spremeni življenje? Ne nazadnje se vrnejo v svoje morda manj spodbudno okolje.

En človek zagotovo ne more spremeniti sveta. Ali pa eno dobro dejanje ne spremeni sveta. Ampak, eno dejanje navdihne drugo, drugo dejanje tretje … Več kamenčkov v tem mozaiku pa lahko naredi spremembe, zato se trudimo. Ne samo zato, da otrokom finančno pomagamo. Najprej je treba zgladiti socialne razlike. V šoli. V družbi. In na glas povedati, da je leta 2017 pod pragom revščine živelo kar 49.000 otrok, kar je 12,8 odstotka vseh otrok. Podatkov za lani še ni, a žal številke rastejo.

In vedno poudarjam, ni dovolj, da je otrok sit in na toplem. Ni dovolj! (resno in odločno) Treba mu je ponuditi možnost, da razvija svoja zanimanja, in tukaj kot Zveza opažamo, da za projekte z dodano vrednostjo za otroka težko dobimo sredstva. Spremeniti moramo to miselnost, zavedanje naših podjetij, potencialnih sponzorjev, donatorjev, da je treba vlagati v dvig kakovosti življenja otrok. Otrok potrebuje interesne dejavnosti in zato tudi vodimo projekt Evropa v šoli, da bi jih imelo čim več možnost interesnih dejavnosti.

Zgodb o poneverjanju, goljufijah, nepravilnostih, razprodajah družbenega premoženja je toliko, da se ljudje upravičeno čutijo prizadete. Tudi jaz težko razumem, kaj smo naredili in še delamo iz naše Slovenije. 

Koliko spretnosti poslovne ženske ste morali razviti, da znate pritisniti na prave tipke pri donatorjih?

Mislim, da podjetja in uspešni poslovneži počasi prehajajo v fazo, ko se bodo med seboj hvalili, kaj so vrnili družbi, kaj so finančno podprli in koliko donirali, in ne, kaj so ustvaril zase, za svoj žep.

Pa vendar verjetno želijo v zahvalo vsaj pozitivno publiciteto?

Nekateri ne pričakujejo popolnoma nič. Pred velikimi izzivi pa smo vedno, kadar podjetje pričakuje pojavnost in izpostavljenost. Težko je namreč dobiti sredstva za oglaševanje, zato se tudi ves čas trudimo in iščemo možnosti, kako vendarle narediti čim več v zameno. Smo pa opazili tudi težnjo, da se številna uspešna podjetja sploh ne želijo več izpostavljati. To pa je tista res najvišja stopnička humanosti, ko odgovorni za donacije in različne oblike pomoči živijo po teh vrednotah – pomagati in v zameno ne pričakovati nič. To je prava donacija. Da nekaj narediš, daš, ne zato, da te vsi trepljajo po rami. Kot predsednica moram zelo paziti in vedno biti mediatorka, ker je na tem področju precej divje.

Vedno znova me čudi, da vaši organizaciji in vam podobnim čez noč uspe aktivirati vso Slovenijo za pomoč v stiski. Državni aparat pa ne more in ne more premakniti nekega kolesa, ko se pojavi humanitarna katastrofa.

Menim, da ljudje vse manj zaupajo v državne institucije in politiko, zato pa zaupajo nam in sorodnim organizacijam. V Sloveniji se je ob prehodu družbenega sistema vse dogajalo tako zelo hitro in divje. Zgodb o poneverjanju, goljufijah, nepravilnostih, razprodajah družbenega premoženja je toliko, da se ljudje upravičeno čutijo prizadete. Tudi jaz težko razumem, kaj smo naredili in še delamo iz naše Slovenije. Škoda.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE