»To je bila ljubezen na prvi pogled,« se svojih začetkov danes spominja 21-letna Nika Križnar. Ko je pri osmih letih prvič stala na skakalnici, je takoj začutila, da je to to. In čeprav se je najprej znašla v povsem »moškem« svetu, se ni pustila zmotiti. In kar bi za marsikatero dekle lahko bila ovira, je Niki pomenilo izziv - takoj je pokazala svojo borbenost. Tekmovala je s fanti in jim dala vetra.

Pot jo je ponesla daleč in marca je sezono končala z odliko – z zlatim kristalnim globusom in dvema odličjema s svetovnih prvenstev. Toda Nika cilja še višje. Na nove uspehe: letos namerava končati maturo, potem pa želi trenirati in kovati strategije za nove skakalne presežke. Med njimi sta nedvomno tudi olimpijska medalja in nekoč polet čez 200 metrov z velikanke v Planici.

Kako je tekmovati v pretežno moškem športu? Kako se pripravi na posamezne tekme in predvsem, kako premagati strah pred skoki? O življenju, odgovornosti in tudi prihodnosti je Nika spregovorila odprto in optimistično.

Kako bi vtise o letošnji sezoni opisala nekaj mesecev pozneje?

Sezona je bila prekrasna. Bila je polna mešanih občutkov, čustev. Lahko bi rekla, da bi potrebovala robčke po vsaki tekmi. Bilo je lepo in zabavno. Zabavala sem se vsako tekmo posebej. Trenutno sem z mislimi bolj v šoli, ker me čaka matura, tako da sem te občutke za nekaj časa morala dati na stran.

Verjetno vas pogosto sprašujejo, kako ste se znašli v svetu smučarskih skokov. Kakšen je bil vaš začetek?

Začela sem pri osmih letih. V osnovni šoli smo dobili letak za dan odprtih vrat v žirovskem klubu. Prišla sem domov in vprašala mami, ali bi šli lahko to pogledat. Zraven sta bila tudi brata. Pravzaprav sem bila jaz pobudnica za to, da smo sploh začeli skakati. Ko smo šli pogledat skakalnico in ko sem videla tisto majhno 8-metrsko skakalnico, sem si rekla »to je to, jaz bom skakala, saj ni tako grozno«. Šele čez čas sem opazila, da so zraven še večje skakalnice, samo da še niso bile prekrite s plastiko. Ampak takrat sem že toliko časa skakala na mali skakalnici, da sem bila navdušena nad skoki in nisem nehala. Fanta sta potem malo pozneje nehala, jaz pa sem nadaljevala.

Je bila torej to ljubezen na prvi pogled?

Da, lahko bi tako rekla.

Kako so vas takrat sprejeli vaši sotekmovalci?

Ko sem začela, je bilo prav zanimivo, ker v moji skupini ni bilo nobenega dekleta. Ampak kot se danes spomnim, so me dobro sprejeli. Res smo bili taka dobra ekipa, jaz sem se primerjala s fanti, zelo sem bila borbena. In ko smo bili na treningih, so se tudi oni z mano borili, ker sem bila velikokrat jaz boljša od njih. Na začetku je bilo sicer tudi iz njihove strani malo slabe volje. Ampak čez čas so videli, da se je super bojevati tudi z mano.

V zadnjih letih ste vi in vaše sotekmovalke naredile velik premik v dojemanju tega športa kot pretežno moškega. Občutite, da vas jemljejo drugače kot pred leti?

Od leta 2015, ko sem začela prihajati v sam vrh oziroma sem prišla v svetovni pokal, se je spremenilo kar nekaj stvari. Tudi tehnika ženskih skokov se je premaknila na višjo raven, konkurence je vsako leto več. Prihajajo mlajša dekleta in na vrhu niso ves čas ene in iste. Prihajamo vsakič višje na višjih skakalnicah, kar je za nas dekleta dodatna motivacija.

Kako pa so doma sprejeli vaše navdušenje nad skoki, jih je bilo kaj strah? So vas hoteli odvrniti od tega?

Na začetku jih niti ni skrbelo. Starša sta bila navdušena, da se z nečim ukvarjamo poleg šole. Sicer prihajam s kmetije in je že tam dovolj aktivnega dogajanja. Potem sta pa čez čas videla, da mi že na teh majhnih skakalnicah na tekmah odlično gre, da sem na pravi poti, in sta mi rekla, naj vztrajam. Ko sem enkrat prišla na 90-metrsko skakalnico, je pa mami začelo malo bolj skrbeti, velikokrat me je prišla pogledat tudi na tekme in mi priznala, da jo je malo strah, da bi padla in da bi se mi kaj zgodilo. Sem jo pomirila, naj ne skrbi, da imam toliko skokov za sabo, da ne bo nič hudega in da je lahko mirna.

Pa je zdaj mirna?

Veliko bolj, ker je malo lažje gledati tekmo od doma, saj ne more zraven. Je rekla, da ji je lažje tako. Edino takrat ji je težko, ko gremo na večje skakalnice.

Ste že kot otrok imeli kakšne vzornike v skakanju?

Ko sem začela skakati, sem spremljala predvsem moške skoke, in takrat je bil moj idol Gregor Schlierenzauer. V tistem obdobju je bil najboljši, imel je res dobro tehniko. Posterje z njegovo podobo sem imela čez celo steno v sobi. Potem pa so se ti idoli malo spremenili. Zdaj je v moških skokih moj vzornik Peter Prevc, predvsem zato, ker je že tolikokrat zmagal in osvojil kristalni globus. Pravzaprav mi je prav v veselje, da sem ga zdaj osvojila tudi jaz. A jaz nimam še toliko zmag, kot jih ima on, in rada bi še kaj dosegla. Nimam še olimpijske medalje, tako da imam pred sabo še nekaj ciljev. Med ženskami pa je moja vzornica Sara Takanashi.

Ampak zdaj ste že vi postali vzornica mlajšim tekmovalkam, ki se podajajo po vaših stopinjah. Kaj bi jim svetovali?

Prav gotovo sem tudi jaz že marsikomu vzor. Tudi sama to opažam, ko pristopijo do mene, kar me dodatno povzdigne in mi veliko pomeni. To se prej nikoli ni zgodilo, ker sem bila po navadi jaz tista punčka, ki je ob ograji čakala na podpise. Vsem mlajšim bi želela povedati, naj sanjajo naprej, naj sledijo sanjam in jih uresničijo. Ker sanje so vedno uresničljive, jaz sem dokaz za to, in sem zelo vesela, da sem vztrajala na tej poti. Ni pomembno, ali je to šport, šola, družina. Velikokrat pravijo, da sanje niso uresničljive, jaz pa pravim, da so.

Kako se počutite na vrhu skakalnice? Imate kakšen poseben ritual? Vam po glavi rojijo posebne misli?

To leto sem ugotavljala, kako se pripravljajo preostale tekmovalke. O čem razmišljajo, kaj gledajo, s čim se zamotijo, da ne razmišljajo toliko o skokih. Letos sem imela kar nekaj psihičnega dela na vrhu s pripravami na sam skok, ker sem bila zelo živčna. Preverjala sem, kako se druge pripravljajo, in začela sem ugotavljati tudi pri sebi, kaj bi mi najbolj ustrezalo. Najbolj se zamotim tako, da si na primer na čevljih še enkrat odvežem vezalke in jih zavežem nazaj. Gledam okolico, se zamotim s katero drugo stvarjo in čim manj spremljam rezultate na zaslonu.

Kaj pa strah? Je kdaj prisoten?

Strah je bil prisoten na začetku, ko sem začela skakati. Zdaj pa, ko imam za sabo že toliko skokov na velikih skakalnicah, ga ni toliko oziroma ga sploh ni. Mogoče se pojavi na kakšni tekmi. Letos na primer v Neustadtu na 120-metrski skakalnici, ko je zelo pihalo. Tam je bilo kar strašno in smo čakale, ali nas bodo spustili. Velikokrat se tolažim s tem, da če imaš zeleno luč in če ti trener zamahne, je potem varno. Takrat odmisliš ves strah, ki si ga pred tem imel. Tudi če se drevesa premikajo za deset metrov levo in desno, se vseeno znam pomiriti. Sem pa prepričana, da ko nas bodo enkrat spustili na velikanko, se bo tudi ta strah pojavil.

Kaj pa kadar sotekmovalke padejo, vas potem kaj stisne ali znate tudi to odmisliti?

To leto se je zgodilo, da je pred mano padla Norvežanka v Hinzenbachu. Zelo dolgo sem čakala. Nisem videla punce v izteku, ko je padla, niti je nisem videla v zraku. Če bi bila pred zaslonom ali jo gledala spodaj, bi me stisnilo. Tako pa sem se osredotočila in naredila en vrhunski skok. Na srečo nisem videla tega padca, ker bi bil skok gotovo drugačen. Takšne stvari te premaknejo, te pretresejo.

Kaj pa vi?


Kako je s poškodbami v vašem športu? 

Do lani sem se poškodovala samo, kadar se nisem ukvarjala s športom. Večinoma sem se poškodovala doma. Prihajam s kmetije in tam se marsikaj dogaja. Imela sem zlomljeno roko, prerezano nogo, tako da je bilo kar nekaj zanimivih poškodb. Lani v Lillehammerju pa sem priletela v ograjo, a se ničesar ne spomnim. Na srečo se nisem huje poškodovala. Vztrajala sem, da ne grem k zdravniku, da sem čisto v redu, da mi nič ne manjka in da grem lahko naslednji dan skakat. Ampak tukaj je zmagal glas mojega fanta, in sem morala obiskati zdravnika. Težave imam sicer tudi s hrbtenico, magnetna resonanca je pokazala, da imam neko tekočino med diski.

Tudi sicer ste ljubiteljica adrenalina, kaj počnete še v življenju poleg tega, da ste vrhunska skakalka?

Sem ljubiteljica vseh adrenalinskih športov. Zelo si želim iti npr. na bungee jumping in na takšne stvari. Sicer pa se v prostem času ukvarjam s svojim kužkom, ga peljem na sprehod, zdaj se učim za šolo, hodim v hribe, tudi na kolo greva s fantom. Različne stvari, ki niso v povezavi s skoki.

Živite že na svojem?

S fantom živiva na svojem v Kranju. Ob vikendih, kot nama čas dopušča, greva k našim na obisk.

Na svoje!


Imate že kakšne začrtane cilje, ki bi jih želeli uresničiti v daljni prihodnosti, po koncu kariere?

Nekoč bi si rada ustvarila družino, ker imam otroke zelo rada. Veliko sem razmišljala tudi v tej smeri, da bi postala vzgojiteljica ali trenerka otrok v skokih. Kdaj pa bo to, ne vem, za zdaj še nisem razmišljala toliko naprej. Dokler bom še uspešna, bom vztrajala v skokih, in upam, da bom na vrhu čim dlje. To bo tudi moj največji dosežek v življenju.

Kot športnica morate malo bolj odgovorno gledati na življenje. Kako vam uspeva načrtovanje prihodnosti in skrb za brezskrbnost?

Jaz sem na to začela gledati takrat, ko sem šla od doma oziroma ko sem šla v dijaški dom. Takrat sem tudi sama plačevala dijaški dom in morala varčevati za določene stvari. Mene pri tem rešuje šport, kjer zaslužim toliko, da lahko pokrijem določene stroške. Poleg tega je pomembno tudi zavarovanje. Jaz imam nadstandardno zavarovanje, kar je za športnika res nujno. To sem ugotovila šele zdaj, ko sem bila poškodovana. Tako sem na primer prej prišla na vrsto za magnetno resonanco. Sem pa zelo vesela, da mi Zavarovalnica Triglav stoji ob strani, me podpira.


Naročnik oglasne vsebine je Zavarovalnica Triglav