Kaj bi izpostavili, česa od zelenega, ki se v naravi najprej prebudi, se veselite v prihajajočih dneh – za pomlad na krožniku?

Vsi se pomladi veselimo, posebno pa tisti, ki ljubimo naravo. Osnovni napotek za dnevni spomladanski ritem ni nič drugačen od drugih letnih časov. Če skrbimo zase z zdravo in kakovostno prehrano ter rednim gibanjem, naše telo ostaja močno in lažje kljubuje morebitnim tegobam. 

Moj dobronamerni nasvet je, da ni treba jesti ne vem kolikšnih količin mesa, poudarek naj bo na sadju in zelenjavi. Rekli boste, da zelenjava ni poceni, a naj bo morda kakšna kavica v bifeju manj, pa je za glavo solate. 

Telo dobro vrača z dobrim.

Vem, da zaposleni ljudje nimajo časa na pretek, ampak si ga je treba vsaj enkrat tedensko vzeti, da se telo razgiba in nadiha svežega zraka. Tudi tisti iz mesta naj se skušajo umakniti v gozdove, med njive ... 


Obenem lahko na travnikih naberemo regrat, ki že kliče po sveži solati. Ste se ga letos že do sitega najedli?

Pri nas manjka malo dežja, a se že najde. Regrat marsikdo zapostavlja, češ da je grenak, ampak strokovnjaki pravijo, da so grenčine zelo pomembne za čiščenje organizma. Sledile bodo koprive. Trgati jih ni luštno, a so zdravilne, in če liste posušimo, čez zimo lahko pijemo čaj za več odpornosti. Vsestransko uporaben je tudi divji česen, torej čemaž, ki ga lahko narežemo v rižote, juhe, enolončnice. Le previdni moramo biti pri nabiranju, da ne bi natrgali česa strupenega.

O zdravem prehranjevanju moramo razmišljati in načrtovati, kaj bomo jedli, še preden gremo nakupovat, ali, če imamo srečo, ko začnemo zasajati vrt. Vi iz zaprtega rastlinjaka že pobirate motovilec, mar ne?

Res je. Če sami kuhamo pestro, vemo, kaj jemo. Moj dobronamerni nasvet je, da ni treba jesti ne vem kolikšnih količin mesa, poudarek naj bo na sadju in zelenjavi. Rekli boste, da zelenjava ni poceni, a naj bo morda kakšna kavica v bifeju manj, pa je za glavo solate. Verjamem tudi, da nam vsak dan ne uspe zaužiti popolnoma uravnoteženega obroka, a boljša rešitev od hitre prehrane, ki jo v naglici mimogrede zagrabimo, je, da več preproste hrane delno pripravimo vnaprej. Kdo ne ve, kako je, ko pridemo lačni domov in smo nervozni, kaj skuhati oziroma kaj jesti. Tudi če radi kuhamo, se med delovniki razbremenimo, kolikor se da, in hrano pripravimo v čim krajšem času. 

Shranki so odličen način, da pospešimo pripravo obroka, ko nimamo časa na pretek.

Do upokojitve pred skoraj tremi desetletji ste na osnovni šoli poučevali gospodinjstvo in kemijo. Kako ste sami, najbrž tudi večkrat v pomanjkanju časa, gospodinjili?

Z možem imava tri otroke, hčerko in dvojčka. Ko sta hodila v srednjo šolo v Mursko Soboto, sta imela v drugem letniku pouk popoldne. A vsak dan sta imela pripravljen obrok, da sta jedla, preden sta šla od doma. Zvečer sem denimo zdušila na drobno narezano meso in ga naslednji dan razširila v golaž ali omako za testenine, z dodatkom zelenjave tudi v enolončnico. Enolončnica s polno zelenjave in nekaj mesa ter kosom kruha je nasiten obrok. S prehrano se ukvarjam mnogo let in vedno poudarjam: Ne komplicirajmo. Moj napotek je tudi, da se moramo navaditi zajtrkovati. Denimo, dober je kos črnega kruha z maslom in medom, če smo doma, pokusimo koruzne žgance ali polento z mlekom ali belo kavo, proseno mlečno kašo, kdor prenaša, lahko za zajtrk spije kozarec kislega mleka. 

Izhajam iz kmečke družine. Ker smo imeli živino, smo jedli domače meso, a le ob nedeljah in praznikih. Otrokom pripovedujem, da nam nič ni manjkalo, ampak praznikov smo se izrazito veselili, saj so bile mize izdatneje obložene. 

Domačim jedem ste seveda posebno naklonjeni. Je katera, ki ima z leti boljši okus, ker vas nanjo veže lep spomin na otroštvo? Ste jedli skoraj enako kot zdaj?

Da. Kulinarične priročnike sem začela pisati, da popišem in predstavim stare recepte z našega konca Slovenije. Najprej sta bili Jedi naših babic in Prleška kuhinja, pozneje Stare prleške in prekmurske jedi za naše dni in Kulinarične dobrote Prlekije, Prekmurja in Porabja ter Kruh, pogače in sladice, kjer sem se osredotočala na jedi iz moke, značilne za Prlekijo, Prekmurje in Porabje. Domači recepti me spremljajo od doma, pozneje je tako kuhala tudi starejša sestra. 


Vaše knjige, če omeniva še, da ste pisali tudi o medu, sadju in zelenjavi v prehrani, dobrih domačih kosilih in jedeh na žlico, prinašajo tudi pogled na to, kako tradicionalna kuhinja oblikuje sodobne jedilnike. Včasih je bil kruh kruh, mleko pa mleko.

Izhajam iz kmečke družine. Ker smo imeli živino, smo jedli domače meso, a le ob nedeljah in praznikih. Od drugih priložnostih, denimo, če smo imeli pomoč pri delu, je običajno prišla na vrsti tünka. Otrokom pripovedujem, da nam nič ni manjkalo, ampak praznikov smo se izrazito veselili, saj so bile mize izdatneje obložene. Omenili ste kruh ... V zadnji knjigi pišem o kruhu, pogačah in sladicah. Poznate zlivanke? So dobre in hitro pripravljene iz tekočega testa. Maso vlijemo v pekač in damo v pečico. Zlivanko lahko jemo za kosilo ali lažjo večerjo. Lahko je rahlo slana in poleg pojemo solato, če je sladkana, prija zraven kompot, dušena jabolka ali bela kava. Veliko je kombinacij.

Bliža se velika noč. Kaj posebnega je na vaši praznični mizi?

Prekajeno meso, ki ga je v izobilju po trgovinah in ga rahlo prekuham. K blagoslovu se nesejo še domača klobasa, pirhi in hren. Med posebnimi velikonočnimi jedmi je poleg tradicionalnih potic, šarkljev in pogač tudi kruh – beli in rahlo sladkan. Jaz ga pečem sama in razdelim deci ter zdaj tudi že štirim vnukom. To je zame največji praznik, ko se lahko dobimo pri nas. Od lani je zaradi epidemije vse drugače, a sem hvaležna, da sva z možem korajžno na nogah in sva se očuvala bolezni.