Milena Eber Štimac in Mateja Štimac

Kaj nam torej preostane? Samo še plastika

Z Mileno Eber Štimac in Matejo Štimac smo se pogovarjali o prihodnosti krzna, usodnih posledicah, ki jih za sabo pušča nepremišljeni aktivizem in dvoreznih ukrepih.

Slovensko družinsko podjetje Krznarstvo Eber je letos dopolnilo častitljivih sto let. Od ustanovitve z začetnikom Eligijem Ebrom leta 1919 v Ljubljani, do danes, ko modno znamko vodi že četrta generacija družine Mateja Štimac, ki ji je podjetje zaupala mati Milena Eber Štimac, so prehodili dolgo in ne vedno rožnato pot. Ves čas so se namreč trudili ohranjati slovensko rokodelsko tradicijo, ki združena z lokalnimi surovinami predstavlja edini trajnostni odgovor na poplavo okolju, človeku in živalim škodljive hitre mode. 

Ob kritikah krznarske industrije opozarjajo, da v Sloveniji letno zavržemo na tisoče živalskih kož, hkrati pa brez pomisleka posegamo po cenenih sintetičnih materialih, ki za razliko od krzna hitro odslužijo in ustvarjajo neskončne kupe nerazgradljivih odpadkov. Pri Krznarstvu Eber so tako zagovorniki ponovne uporabe, spoštljivega odnosa do stvari, ki prehajajo iz roda v rod, kot krzno, ki s pravilnim vzdrževanjem dočaka tudi tak jubilej kot njihovo podjetje.  

Tri dame krznarstva Eber: pokojna Jožica Eber je bila druga generacija, njena nečakinja Milena Eber Štimac tretja, Milenina hči Mateja Štimac pa četrta, ki danes vodi družinsko obrt. Foto: Jure Eržen


V zadnjih nekaj letih se je odnos do naravnega krzna zelo zaostril. Mnoge znane osebnosti povsod po svetu so se odrekle nošnji, da bi zadovoljile pritisk aktivistov proti krznu, vedno bolj se odziva modna industrija, kjer modne hiše pravemu krznu obračajo hrbet (ne pa tudi pravemu usnju). Celo kraljica je letošnjo jesen napovedala, da ne bo več kupovala novega krzna. Kaj vi porečete na to in kako se vi spopadate s spreminjajočo se miselnostjo potrošnikov? 

Milena: Lobi proti krznu je zelo močan, ker ima veliko denarja za propagando, ki ga prispevajo določene interesne skupine. A ni problem v lobiju, problem so neresnice, ki jih širijo. Tudi ta s kraljico. Nikjer ni bilo rečeno, da britanska monarhinja ne bo več nosila obstoječega krzna, pa so vsi mediji povzemali, da bo vso naravno nadomestila z umetnim. Pravzaprav se je odločila, da pri svojih 93 letih, novega za svoja oblačila ne bo več kupovala, tega, ki ga že ima v svoji garderobi, pa ne bo zavrgla, ampak ga bo še vedno uporabljala ali pa ji ga bodo predelali v drugačne kose.

Milena: V Sloveniji imamo tisoč rejcev zajcev, ki jih gojijo za meso. Kam pa gre koža? Po zakonu morajo lovci odstreliti od 8.000 do 10.000 lisic letno, pa so tudi te kože zavrgli, ker jih zaradi gibanja proti krznu nihče noče. Če za en ženski plašč potrebujemo 20 lisičjih kož, si lahko sami izračunate, koliko materiala, ki je dobesedni dar narave, smo vrgli proč. 

To je veliko bolj preudarna odločitev. Ko sem sama prebrala zavajajočo novico, sem se zgrozila, kakšno ekološko škodo delajo, ko bodo stare še vedno uporabne materiale zavrgli in jih nadomestili z novimi, sintetičnimi. Še enkrat več odpadkov. 

Milena: Dandanes, ko je toliko tekstila slabe kvalitete, se spopadamo z ogromnimi količinami odpadkov in veste, nasprotniki krzna niso samo proti krznenim kožam, motijo jih tudi naravni materiali kot so volna, svila, usnje, puh, torej materiali, ki se za razliko od umetnih, v naravi hitro razgradijo. Vendar tudi če smo mi vegani in vegetarijanci, naši hišni ljubljenčki še vedno jedo meso. Od kod pa prihaja meso za njihovo hrano? S farm vendar. Če so živali, ki jih tam redijo za prehrano hišnih ljubljenčkov, lepo vzgojene, lahko kože, torej stranski proizvod, uporabimo v krznarski industriji.

Preberite še: Ali je res treba kupovati toliko poceni oblačil?

Čeprav se krzno kot odpadek hitro razgradi v naravi, pa je zelo vzdržljiv material. Krznen plašč, jakna, šal ali pokrivalo nam bo služilo več desetletji, kajne? 

Milena: Točno tako. Krzno se nosi od 30 do 80 let, vmes se lahko tudi večkrat predela in tako iz istega materiala dobimo povsem nov in osvežen kos. Imamo veliko strank, ki nam prinesejo plašče svojih prednikov (mam, babic, tet), mi pa jih z veseljem damo narazen in naredimo novo oblačilo, ki je modno in za katerega niti pomislili ne bi, da je staro že toliko let. Takšno oblačilo ima tudi dodano vrednost, družinsko izročilo, ob tem pa nam ni bilo treba podpreti masovne proizvodnje, izkoriščati delovne sile v državah tretjega sveta, okolja onesnažiti z nevarnimi odpadki (kot to recimo počnejo pri beljenju bombaža) ali doprinesti k dodatni količini nerazgradljivih odpadkov (vse našteto seveda počnejo velikani hitre mode). 

Ljudje so se počasi začeli zavedati, kaj pomeni hitra moda. Do takšnih oblačil ljudje nimajo več pravega odnosa, zato nenehna potrošnja in zavrženost. Krzneni plašč pa je dediščina, ki lahko gre iz roda v rod. Ogromne količine odpadne plastike, in ne pozabite, umetno krzno je plastika, pa v okolju ne dušijo samo človeka, vplivajo tudi na življenje živali in rastlin. V Indoneziji, kjer predelujejo nafto v plastične niti, se že rojevajo degenerirani otroci zaradi zastrupitve voda, ki je pri predelavi potrebna v ogromnih količinah. In smo spet na začetku. Kaj torej bolj škoduje živalim in ljudem? 

Mateja: Potem pa je tu še druga dvoličnost, ko ljudje, ki so proti krznu, vseeno nosijo usnje in jedo meso. Če si že proti, bodi dosleden, bodi kot Stella McCartney, ki se je vsemu živalskemu odpovedala. Gonja proti nekaj plaščem, ki so izdelani iz krzna, ki je stranski proizvod kmetijske industrije in gozdarstva ter lova, je res eno veliko metanje peska v oči.

Milena v njihovi trgovini na Wolfovi ulici v Ljubljani. Foto: Jože Suhadolnik

Kdo so ti lobiji, ki jih omenjate? In zakaj ob vseh teh dejstvih še vedno tako močno udrihajo po krznu? 

Milena: Nekateri med njimi so gotovo slepo prepričani, da delajo dobro, ne pogledajo pa problema s širšega zornega kota. A v bistvu jih ni veliko, samo zelo glasni so. Veliko bolj kot kmet, ki goji živali in nima časa, da bi se šel zagovarjat pred te ljudi. A verjemite, tudi on je prizadet, ko ga označijo za morilca. Če ne bi z ljubeznijo in skrbjo gojil živali, meso ne bi bilo dobro, konec koncev pa tudi kože ne bi bile lepe in uporabne v krznarstvu in usnjarstvu.

Mateja: Potem pa je tu še druga dvoličnost, ko ljudje, ki so proti krznu, vseeno nosijo usnje in jedo meso. Če si že proti, bodi dosleden, bodi kot Stella McCartney, ki se je vsemu živalskemu odpovedala. Veliko več oblačil in modnih dodatkov se proda izdelanih iz usnja, kot pa krzna. Chanel, Hermes in druge velike modne hiše pa poleg usnja domačih živali uporabljajo tudi eksotične kože aligatorjev, nojev in drugih divjih živali. Gonja proti nekaj plaščem, ki so izdelani iz krzna, ki je stranski proizvod kmetijske industrije in gozdarstva ter lova, je res eno veliko metanje peska v oči.

Milena: To so darovi narave, ki jih mi brez pomisleka mečemo v smeti, istočasno pa spodbujamo proizvodnjo plastike, ki je narejena iz nafte in je ekološko sporna. Dandanes niti v denimo Maroku ne uporabljajo več plastičnih vrečk, ker vedo, kakšno breme za okolje so, pri nas pa se straši pred uporabo volne, svile, usnja in krzna, perja … Kaj nam torej preostane? Samo še plastika. Naravno krzno je še najbolj ekološka izbira. Plašč iz umetnega krzna se hitro obrabi, postane zdelan in grd pa boste spet kupovali novega, tak iz naravne kože pa vam bo služil desetletja.

Milena v šivalnici

Tu se postavi logično vprašanje: zakaj sploh umetno krzno, če si proti krznu? Zakaj imajo ljudje potrebo, da oblečejo nekaj, kar spominja na mrtvo žival, za življenje katere se tako borijo? 

Milena: V Sloveniji imamo tisoč rejcev zajcev, ki jih gojijo za meso. Kam pa gre koža? Po zakonu morajo lovci odstreliti od 8.000 do 10.000 lisic letno (lani so jih po podatkih statističnega urada Slovenije 10.755), pa so tudi te kože zavrgli, ker jih zaradi gibanja proti krznu nihče noče. Če za en ženski plašč potrebujemo 20 lisičjih kož, si lahko sami izračunate, koliko materiala, ki je dobesedni dar narave, smo vrgli proč. Samo na podlagi lanskih številk bi lahko iz odstreljenih slovenskih lisic naredili več kot 530 plaščev. A mi jih vsako leto zavržemo.

Mateja: Ljudje pa nato kupujejo oblačila, tudi krznena, tujih multinacionalk, izdelana na Kitajskem, in tukaj ne govorimo samo o krznenih plaščih, tudi dodatki kot so cofi za kape in obeski za ključe so od tam. Na Kitajskem regulacija na področju krznarstva ni tako stroga kot pri nas v Evropi in Ameriki, a na to nihče ne pomisli in kupci podprejo njih, namesto da bi domače obrtnike, ki iz lokalnih surovin izdelujejo sledljive in transparentne izdelke.

Milena: Manjka nam zdrave kmečke pameti. Ljudje kar slepo verjamejo določenim gibanjem, ne pomislijo pa, kaj nosijo, ko si nadenejo plastiko. Logično jim je, da se borijo proti plastičnim vrečkam, ne pa, da bi se morali tudi proti plastičnim oblačilom.

Vi torej uporabljate krzno slovenskega porekla? 

Milena: Ovčje kože da, kože lisic, zajcev (lani so jih odstrelili 1.564), kun (teh pa je bilo lani odstreljenih 979, kar bi bilo dovolj za kar 16 jaken, ki na trgu dosežejo ceno okrog 2.000 evrov) in drugih živali pa žal ne moremo več dobiti pri nas, ker se vse uniči. Slovenski rejci zajcev so bili nekdaj celo nagrajeni za križanje določenih vrst, a so nasprotniki krzna vse pokopali, tako da zdaj porabijo samo še meso, kože pa zavržejo. Ne preostane nam torej drugega, da kože zdaj kupujemo v skandinavskih državah, kjer so pravila o vzreji živali zelo stroga in tako kot mi spoštujejo pravila Washingtonske konvencije CITES ter ne ogrožajo preživetja v naravi nobeni živalski vrsti. 

Zelo gledamo na to, da gre za krzno, pridobljeno pod strogimi mednarodnimi določili, ki obvezujejo visoke standarde pri ravnanju z rejenimi živalmi. Smo člani združenja IFTF, mednarodnega združenja trgovcev s krznom. Velik poudarek damo tudi na OA Label – znamka zagotovljenega izvora – oznako, ki zagotavlja sledljivost krzna, kjer so bile vzgojene živali. V Evropi so standardi za vzrejo živali za krzno izredno visoki in strogi, rejci imajo pogosto nenapovedne kontrole, kazni pa so tako visoke, da si nekdo, ki se resno ukvarja s tem, ne bo privoščil kršenja teh pravil. 

Potem pa slišim, kako jih moti, da imajo živali v kletkah. Kaj pa razne prodajalne z malimi živalmi? Kaj pa zavetišča? Tudi tam so mačke in psi za rešetkami. Ta dvojna morala me zelo zmoti. Sama imam zelo rada živali in ne morem biti hinavka, če obujem usnjene čevlje in jem meso, ne vidim smisla, da se bom odrekla volni in krznu.  

Mateja je bil že kot najstnica model za družinsko obrt.

Mateja: Zame mora biti izdelek naložba za več let. Tega se držimo tudi v svoji krznarski delavnici, vse plašče, ki jih naredimo, izdelamo z mislijo, da se jih bo dalo čez čas tudi spremeniti, predelati, zato nikoli ne ustvarimo res ekstremnih modelov, ki bodo modni samo eno sezono. Tudi stranke izobražujemo v tej smeri. 

Ko smo že omenjali hitro modo, pri krznu ne moreš ravno biti masovni potrošnik, v prvi vrsti je tukaj cena, ki ni zanemarljiva, v drugi pa trajnost, ki ste jo omenjali. Krzneni izdelek lastniku preprosto ne bo razpadel v roku nekaj mesecev, da bo imel potrebo kupiti novega. 

Milena: Jaz gonjo proti krznu razumem tudi kot napad na ženske in njihovo svobodno odločitev, kaj bodo nosile. Moškega ne napadejo, ko nosi usnjene in čevlje, vozi avto z usnjenimi sedeži ali obleče usnjeno jakno, žensko, ki nosi krzno, pa? Pa zakaj ženske sploh nosimo krzno? Vzrok je povsem praktične narave, ker ni nič toplejšega kot krzno. Ženske imamo slabšo prekrvavitev, drugačno konstitucijo kot moški pa nas hitreje zebe. Krzno je zdravo, že samo krznen ovratnik okoli vratu zadržuje toploto v tem predelu telesa, posledično se žile ne krčijo in je manjša možnost za njihovo zamašitev in možgansko kap. Sintetika pa je hladna in ne zmore tega. Celo alpinist Viki Grošelj nam je poslal že marsikatero stranko, saj pri ljudeh, ki imajo alergijo na mraz, prav to je strokovni izraz za diagnozo, edino krzno pomaga.

Se spomnite filma Zadnji ledeni lovci izpred 2017? Tudi tam so se v življenje inuitske skupnosti vmešavali nasprotniki krzna. Z živalskimi kožami, ki so jih prej za pošten zaslužek prodajali, ker so jim ostale od ulovljenega mesa, ki ga sami pojedo, naenkrat niso več smeli trgovati in kaj se je zgodilo? Alkoholizem, namesto da bi živeli od svojega dela pa morajo zdaj dobivati socialno pomoč. 

Pred leti se je tako opekel Greenpeace, ki je nasprotoval lovu na bobre v Kanadi. Po njihovem vmešavanju so se bobri tako namnožili in naredili ogromno jezov, ki so povzročili poplave, v katerih je umrlo še veliko več drugih živali. Ko so v Namibiji prenehali loviti tjulnje, je kmalu sledil masovni pogin teh živali. Ker so se prenamnožili in pojedli vse ribe, so bile samice v iskanju hrane prisiljene plavati dlje od obale, a se niso vrnile, mladiči pa so nato pomrli od lakote. Toliko trupel je bilo, da so jih zakopavali z bagri. Zdaj, ko to Greenpeace ve, se ne vmešava več. Pri nas je podobna zgodba z divjimi živalmi. Če je lisic preveč, so ogroženi zajci, zato morajo lovci skrbeti, da v naravi ohranjajo ravnovesje. Odstrelijo višek, kože pa zažgejo. Kakšna škoda.

Milena v delavnici

Pred leti smo se zgražali, da velike modne hiše pa tudi verige hitre mode, kot na primer Zara, zažigajo svoja oblačila po koncu sezone. Pri krznu pa nas to početje ne pretrese? 

Milena: In pomislite še na ekonomsko izgubo ob tem. Lovec bi lahko na vsaki koži zaslužil vsaj nekaj denarja, strojar bi nato imel delo, pa krojač in krznar tudi, kupec pa zdravo, toplo in ekološko oblačilo. Tako pa mora lovec lisico tako ali tako ustreliti, drugače plača kazen, nato pa jo nese na veterino, kjer truplo uničijo, to pa je tudi strošek za državo. Namesto da bi dobila povračilo v davkih vseh obrtnikov, ki bi imeli od tega delo.

Milena: Tudi takšne stranke, ki kupujejo krzno iz druge roke imamo in jih pozdravljamo, saj je to v skladu z našimi načeli, da moramo kupovati premišljeno in trajnostno. Mi smo zelo veseli, ko ljudje prinesejo k nam rabljeno krzno, da jim ga očistimo, popravimo. S tem se odnos do kvalitetnih oblačil, dobre izdelave in naravnih materialov vrača. 

Kako torej vidite prihodnost krznarstva pri nas? Kaj bi morali spremeniti, da bi bil položaj za vse vpletene boljši? 

Milena: Odnos in razmišljanje. Manjka nam zdrave kmečke pameti. Ljudje kar slepo verjamejo določenim gibanjem, ne pomislijo pa, kaj nosijo, ko si nadenejo plastiko. Logično jim je, da se borijo proti plastičnim vrečkam, ne pa, da bi se morali tudi proti plastičnim oblačilom.

Mateja: Poleg tega nekateri na aktivizmu gradijo kariero. Za marsikoga ne bi niti vedeli, če ne bi gonje proti krznu izkoriščali za lastno promocijo in prepoznavnost. Ni vsak ekstremizem dober. Postati moramo tudi bolj zmerni pri potrošnji, izbirati trajnostne izdelke in ne muhe enodnevnice. Ko sama kupujem oblačila, vedno pomislim, kako dolgo bom eno stvar lahko uporabljala in nosila. Zame mora biti izdelek naložba za več let. Tega se držimo tudi v svoji krznarski delavnici, vse plašče, ki jih naredimo, izdelamo z mislijo, da se jih bo dalo čez čas tudi spremeniti, predelati, zato nikoli ne ustvarimo res ekstremnih modelov, ki bodo modni samo eno sezono. Tudi stranke izobražujemo v tej smeri.

Milena: Spet moramo ljudem privzgojiti pravi odnos do stvari. K nam hodi že druga in tretja generacija strank, ki so od svojih sorodnikov dobile krznene kose. Pa tudi vegane in vegetarijance imamo med kupci, ker pravijo, da jih edino krzno zares greje.

Milena pri kreiranju plašča.

Kaj pa krzno iz druge roke? Trgovine z rabljenimi oblačili so v zadnjih nekaj letih postale zelo priljubljene, ker ljudje ugotavljajo, da je to eden izmed redkih načinov, ki ne podpira masovne proizvodnje in aktivno zmanjšujemo količino zavrženega tekstila, ki drugače konča v smeteh. Je kupovati krzno v takšnih trgovinah po vaše pametno? 

Milena: Seveda, tudi takšne stranke imamo in jih pozdravljamo, saj je to v skladu z našimi načeli, da moramo kupovati premišljeno in trajnostno. Mi smo zelo veseli, ko ljudje prinesejo k nam rabljeno krzno, da jim ga očistimo. Včasih tudi kaj popravimo, preoblikujemo v modernejši model po meri novega lastnika in plašč je kot nov. S tem se odnos do kvalitetnih oblačil, dobre izdelave in naravnih materialov vrača.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE