Marinka Štern: Vsakih deset let ponorim

»Za novo nadaljevanko me niso angažirali, zato bom zdaj malo počivala. In na vrtu na Jezerskem sem posadila več fižola,« pravi igralka Marinka Štern, ki so ji nedavno nadeli Borštnikov prstan.

Kaj jo je naučilo življenje? »Predvsem potrpežljivosti in tolerance,« pravi. Nerada se izpostavlja, ne pove takoj, če jo kaj moti. A kljub temu kdaj ponori. In takrat letijo mokre cunje.

Za nagrade včasih rečemo, da pridejo prezgodaj ali prepozno. Je vaš Borštnikov prstan prišel ob pravem času?

Nagrada vedno pride ob pravem času (smeh). Zelo vesela sem bila, vem pa, da tudi moji kolegi in kolegice delajo dobro. Nagrada ti da vedeti, da ljudje cenijo tvoje delo, čeprav moje ni bilo tako izpostavljeno, kot pri kakih drugih igralcih.

Tako je pač bilo, ne morem pa reči, da ni bila grenka izkušnja. Vedela sem, kaj me čaka, nisem pa se zavedala, kako se bom počutila. Podrl se mi je svet, spraševala sem se, ali je konec. 

Zakaj je bilo tako?

Nisem družabna, raje se držim zase, ne hodim na dogodke.

Nedavno ste v enem od intervjujev dejali, da niste odigrali veliko glavnih vlog. Zakaj?

Razlogi so podobni, pač nisem tako rada v družbi. Nikoli se nisem postavila zase. V Mladinskem smo tudi mnogo let delali ansambelske predstave, ne klasičnih tekstov, kot v drugih gledališčih, zato ni bilo tako nenavadno, če dolgo nisi dobil večje vloge. Nisem pa se nikoli počutila odrinjene ali zapostavljene. Ko je vsake toliko prišla priložnost za zanimivo vlogo, sem jo dobro izkoristila, to zdaj lahko povem.

Preberite še: Marijana Brecelj: Ničesar ne obžalujem, nič mi ne leži na duši 

Vso kariero ste bili zvesti Mladinskemu.

Ja. Zdaj sicer igram le še v eni predstavi, ker so me leta 2014 zaradi zakona o uravnoteženju javnih financ upokojili. 

Z grenkobo gledate na to prisilno upokojitev?

Tako je pač bilo, ne morem pa reči, da to ni bila grenka izkušnja. Vedela sem, kaj me čaka, nisem pa se zavedala, kako se bom počutila. Podrl se mi je svet, spraševala sem se, ali je konec. Potem pa sta prišli Nina Šorak in Urša Adamič, mladenki, naravnost z Akademije. Napisali sta izvrsten tekst z naslovom Kje sem ostala, jaz pa sem zaigrala vlogo v tej predstavi o demenci. To se mi je zdelo dobro, saj se teksti v teatrih ves čas ponavljajo, tako boleče aktualne teme, kot je demenca, pa se redkokdo loti. Predstava še živi in to me veseli. Tudi v Mladinskem sem še igrala v obstoječih predstavah, zdaj pa igram le še v eni, in sicer Škrat Kuzma dobi nagrado.

Znanka mi je pred kratkim govorila, da njena hči nima otroka in da njeno življenje ne bo imelo smisla. Rekla sem ji: »Kaj pa vendar govoriš? Življenje ima še kak drug smisel poleg tega, da imaš otroke.« 

Kako gledate na polemike o Mladinskem, ki jih spremljamo v zadnjem času?

Ko se je to zgodilo, me je ena od kolegic odstranila s seznama prejemnikov elektronske pošte, zato imam le informacije, ki sem jih dobila v medijih.

In kaj menite?

Da ni dobro, če je ansambel razdeljen. Beseda ansambel pomeni skupaj in to je najbolj pomembno za vzdušje v gledališču. Upam, da bodo odgovorni razumno rešili zagato.

Predstave Mladinskega pogosto sprožajo burne odzive. So provokacije vsakič utemeljene ali gre kdaj tudi za provokacijo zaradi provokacije?

Ne vem, mogoče. Če je res tako, mi je žal.

Ko se pred časom o tem govorila z Igorjem Samoborjem in Uršulo Cetinski, sta mi povedala, da so danes tabuji povsem drugačni kot nekoč, danes je tabu, če imaš na odru živo kokoš …

Je morda Uršula govorila o kokoši, ki sem jo imela na glavi v predstavi V imenu rože? Zanjo je bilo prav lepo poskrbljeno. Moj lik je imel na glavi črnega petelina, a ga v Sloveniji nismo našli, zato smo brez režiserjeve vednosti vzeli črno kokoš. Kokoš je imela v moji garderobi hišico, nekega dne pa je prišla k meni čistilka in rekla: »Marinka, mislim, da to ni petelin, ker je znesel jajce.« Ker je zelo kokodakala, bi verjetno hitro tudi drugi opazili, da ni petelin. Vzela sem jajce, ga nesla režiserju Matjažu Bergerju in mu povedala, da naj se ne jezi, a da je naš petelin znesel jajce. Matjaž ga je vzel in pojedel.

Verjetno petelin, ki je bil v resnici kokoš, ni bil vaš edini nenavadni soigralec?

Nikakor. Prav tu, kjer danes sediva (v kavarni Union, op. p.), sem igrala v predstavi Caffe Teatra, ob meni sta bila še Janez Škof in Ivo Godnič, Ivo je bil v predstavi moj mož, a ker najina lika nista mogla imeti otrok, sem vso predstavo pestovala mladega prašička. Ponje smo hodili na neko kmetijo in enkrat me je eden, najlepši od vseh, takšen s svetlomodrimi očmi, neskončno močno ugriznil v prst. No, in lovili smo jih tu po hotelu Union (smeh).

Imam nečakinje, dobro se razumem z njimi, mislim, da bi bila dobra mama. Nisem pa se nikoli počutila manjvredno, ker nimam otrok. Verjetno sem se zato še bolj posvečala gledališču. 

A če se vrneva k tabujem, so danes drugačni kot nekoč?

Ne vem. Pri nekaterih stvareh smo postali preobčutljivi, pri drugih pa premalo.

V zadnjih letih so vas dobro spoznali tudi televizijski gledalci, v njihove dnevne sobe ste vstopili, ko ste igrali v serijah Usodno vino in Reka ljubezni.

Upam, da je kdo od njih potem prišel tudi na kako mojo predstavo. Publika je različna, a jaz se enako lotim vsake vloge, enako se potrudim. Je pa snemanje nadaljevanke veliko bolj naporno, saj se moraš doma vsak dan učiti res veliko teksta. V gledališču se proces razvija in je več možnosti za popravke.

Ob vas sta igrali tudi Teja Glažar in Marijana Brecelj, vse tri se odlično držite, kaj je vaša skrivnost?

Vse tri smo odprte osebe in ne kompliciramo.

Ko sem nedavno intervjuvala Zvezdano Mlakar, je povedala, da se spominja časov, ko so režiserji zelo poniževali igralce, rekla, je, da so jo dajali v nič in jo ščipali za rit. Imate tudi vi takšne spomine?

Ja, spomnim se, da so tudi vpili in rjoveli. Ritke pa nimam tako lepe, da bi me ščipali (glasen smeh). In tudi če se spomnim kakega režiserja, ki je vpil na nas, nisem prizadeta. Morda tudi zato, ker je od takrat minilo že veliko časa. So me pa tudi pohvalili, če sem dobro delala, ne le režiserji, tudi kolegi.

Zanimiva se mi zdela vaša vloga v filmu Lahko noč, gospodična, tam ste bili mama, ki hoče vsem dobro, a ji včasih to ne gre najbolje. Mama je pač lik, ki ima v slovenski kulturi zelo posebno mesto. Kakšna je slovenska mama?

Takrat se nisem obremenjevala s stereotipom slovenske matere. Lik je nastal skupaj z režiserjem Metodom Pevcem in glavno igralko Polono Juh. Moj lik je imel tudi svoje težave, zaradi raka je ostala brez dojke. Zelo dobro se spominjam, kako se je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu ob mojem stavku v filmu: »Mojega ljubimca najbolj vzburja to, da imam samo en jošk,« dvorana zasmejala, nato pa v trenutku utihnila. Sem pa tudi v filmu Slepa pega igrala mamo, tista je bila šele čudna. Prava ludistična mama (smeh). Zdaj pa bom babica v novem filmu Matevža Luzarja in to vlogo moram držati, da ne bom kmalu napredovala do prababice.

Igrali ste mamo in babico, svojih otrok pa nimate …

Tako se je pač zgodilo v življenju. Imam nečakinje, dobro se razumem z njimi, mislim, da bi bila dobra mama. Nisem pa se nikoli počutila manjvredno, ker nimam otrok. Verjetno sem se zato še bolj posvečala gledališču.

Jaz sem zelo potrpežljiva, nerada se prepiram, le redko vzrojim. Sem pa enkrat nadrla enega od režiserjev, ki je sedel v prvi vrsti parterja, noge je imel na odru, šest mesecev je tako sedel in jedel sendviče, naredil pa ni nič. Takrat sem ponorela. 

Je pa kar strašno, kako radi se ljudje vtikajo v to, ali ženska ima otroke ali ne. Bežni znanci pogosto čutijo potrebo, da te sprašujejo, zakaj jih (še) nimaš.

Res je. Znanka mi je pred kratkim govorila, da njena hči nima otroka in da njeno življenje ne bo imelo smisla. Rekla sem ji: »Kaj pa vendar govoriš? Življenje ima še kak drug smisel poleg tega, da imaš otroke.« Sicer pa se z ljudmi, ki govorijo takšne stvari, prav nič ne ukvarjam. In meni v resnici tudi niso nič rekli. Morda so kaj govorili za mojim hrbtom, v obraz mi ni nihče rekel nič. Če bi mi, pa bi jim rekla, naj se brigajo zase.

Naslov našega tokratnega dosjeja je »kaj me je naučilo življenje«, kaj je naučilo vas?

Predvsem potrpežljivosti, tolerance do drugačnosti in poštenih odnosov. Imam izkušnje z vaj za predstave, tam nekateri veliko govorijo, kot da vse vedo. So ljudje, ki radi veliko govorijo, tudi če ne vedo prav dobro, kaj (nasmeh). Jaz sem zelo potrpežljiva, nerada se prepiram, le redko vzrojim. Sem pa enkrat nadrla enega od režiserjev, ki je sedel v prvi vrsti parterja, noge je imel na odru, šest mesecev je tako sedel in jedel sendviče, naredil pa ni nič. Takrat sem ponorela.

Kako je bilo to videti?

Nekje blizu je morala biti čistilka, saj je bila na tleh mokra cunja, zgrabila sem jo in začela z njo tolči po tleh in vpiti nanj. Vsakih deset let ponorim (smeh).

Foto: Jože Suhadolnik

Kako blizu nove epizode norenja ste zdaj?

(smeh) Huh, kdaj sem že nazadnje ponorela? Veliko časa je že minilo od tedaj. Ja, blizu je, blizu (glasen smeh). Mora pa se zgoditi nekaj res strašnega, ne ponorim prav hitro. Moja največja težava je, da ne povem takoj, če me nekaj moti. Tistemu režiserju bi lahko takoj rekla, da naj doma poje sendvič, ne pa da sem šest mesecev to prenašala, potem pa znorela. Malo sem se že naučila, da prej povem, če me kaj moti. Morda pa zato že tako dolgo ni bilo norenja (smeh).

Povedali ste tudi že, da ste igrali nemalo čudaških likov in da ste se večkrat spraševali, če ste sploh normalni, da v sebi najdete vse to. Toda kaj sploh je normalno? Pri 72. letih imate ta odgovor?

Nimam. Vedno so mi bili všeč čudni liki. Bolj je bil čuden, bolj mi je bil všeč. Povprečnost ni izziv.

Ste to iskali tudi v zasebnem življenju?

Ne. Oblačim se običajno, ne ličim se, nočem izstopati.

Včasih so naju čudno gledali, a zdaj sva skupaj že trideset let in so se očitno sprijaznili. Tudi oni potrebujejo svoj čas. 

Kaj poleg igre še radi počnete? Vem, da pišete.

Samo ko v gledališču pride do krize. Takrat napišem po svoje in vprašam, če smem zaigrati tako. Če mi dovolijo, to tudi zares storim. A vedno napišem nekaj, kar se mi zdi v okviru vloge. Sicer pa rada delam na vrtu. Na Jezerskem je hiša, ki jo je moj stari oče po drugi svetovni vojni zgradil iz lehnjaka. Lehnjak je kamen, ki so ga pridobivali v kamnolomu na Jezerskem. Ta hiša še danes stoji, pred njo je vrt, za katerega sta prej skrbeli moji teti, zdaj pa jaz. Sadim fižol, solato in česen, čebula pa mi ne dela dobro (nasmeh). Rada tudi hodim na sprehode, v Ljubljani grem na Grad, na Jezerskem pa je tudi kup gozdnih poti. Včasih sem šla tudi v hribe, zdaj pa ne več. Najvišje sem bila na Storžiču, na Triglavu pa ne.

Si želite iti?

Ne. Za to pa zdaj je prepozno (smeh).

Očitno vam je blizu tudi tehnologija, ko sva se dogovarjali za intervju, je pod vašimi elektronskimi sporočili pisalo »poslano z moje tablice«.

Za to skrbi moj partner, on vse to zna, jaz ne. Lahko vam pokažem, kakšen telefon imam (iz torbice izvleče Sony-Ericssona s tipkami, op. p.), partner me vsak dan krega, zakaj ga ne zamenjam (smeh).

Vaš partner je od vas kar precej mlajši. So se zaradi tega dvigovale obrvi?

Tudi. Včasih so naju čudno gledali, a zdaj sva skupaj že trideset let in so se očitno sprijaznili. Tudi oni potrebujejo svoj čas (glasen smeh). 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE