Bila je pianistka, vokalistka in tekstopiska kultne skupine EkAterina Velika, s katero je sodelovala na kar šestih studijskih albumih in več kot šeststo koncertih po vsej nekdanji Jugoslaviji. Skupina še danes predstavlja podpis generacije osemdesetih in ostaja kultna kljub minevanju časa. Ko je avtor knjige, Dušan Vesić, Magi videl prvič, se je zaljubil. Pove, da od daleč, prestrašeno, a iskreno. Urednik časopisa, pri katerem je delal, ga je opozoril, naj bo previden, češ da je »tam veliko droge«. »Imela je ogromne oči,« pove, »v njih sem videl strah. In prav ta strah je name naredil večji vtis od vseh zgodb, ki mi jih je pripovedoval urednik. Videti je bila prestrašena, kot da bi pravkar ušla od doma, da bi našla človeka, ob katerem se ne bi več bala.«
Svet svetlobe in teme
Besede, ki opisujejo Magi, so presežniki. V svet lepote, nadarjenosti, ustvarjalnosti, a tudi v svet teme, heroina in zapuščenosti. Vesićeva knjiga je nov poskus razumevanja njene tragične življenjske zgodbe, ki se je končala že pri 43 letih. »Vsi vemo, da je bil kriv heroin,« pravi Vesić, »pa vendar, je bil heroin oboje, začetek in konec? Samo začetek? Samo konec?« Prepričan je, da njena osebna tragedija izvira iz primarne družine, klasične patriarhalne družine stabilnega srednjega razreda tistega časa. Kar je Magi v otroštvu najbolj zaznamovalo, sta bila izjemno težek, globok in neuravnovešen odnos z materjo in Magina epilepsija. Vesić trdi, da je bila od obojega epilepsija manjši problem. Čeprav se je začela pojavljati po vnetju čelnega režnja pri petih letih, čeprav je niso zdravili in je poleg tega vse življenje trpela zaradi hudih bolečin, je njeno življenjsko pot usodno zaznamovala prav mama. Živela je v družini, v kateri se je od nje zahtevalo, da je v vsem najboljša. Za vsako ceno.
Zrak, ki ga je dihala
Da ima absolutni posluh, je bilo jasno takoj, ko je roki položila na klavirske tipke. Mama ji je v indoktrinaciji v vrhunsko umetnico prepovedala vse igre in športe, ki bi lahko poškodovali njene prste. Glasba in klavir sta bila zrak, ki ga je Magi dihala. Pred njo je bila briljantna kariera koncertne pianistke. Vse do trenutka, ko je bila njej in Ivu Pogoreliću ponujena priložnost, da bi študirala na moskovskem konservatoriju. Magi so se s tem uresničile najbolj nore sanje. A odpotoval je samo Ivo. Mama se je preprosto odločila: Margita ne bo šla. Vse da je pustila zaradi nje, zdaj pa je pet let ne bo videla? Ne. Konec zgodbe. Ker Margita ni mogla v Moskvo, se je želela vpisati na beograjsko glasbeno akademijo. Mati ji je prepovedala tudi to. Zdelo se je naravnost noro, da jo je vsa leta do tega trenutka mati spodbujala k igranju klavirja, še več, vse je bilo podrejeno Magijinemu talentu, zdaj pa ne sme postati to, kar ji je bilo namenjeno? Materini razlogi so bili seveda osebne narave. »Če mati reče, da njena hčerka ne bo pianistka, ker 'so vse pianistke kurbe', je vse jasno,« poudari Vesić. Ne da bi Magi vedela, je ravno v tistem obdobju njena mati izvedela, da jo soprog, Magijin oče, vara. S pianistko.
Boleča streznitev
Čeprav je svojo virtuoznost izkazovala v skupini EKV in se je občinstvo klanjalo njenemu geniju, je njeni duši ves čas nekaj manjkalo. Ker ni smela na akademijo, se je vpisala na arhitekturo in tudi tu zapustila nekaj presunljivih projektov. A kljub slavi, kljub občudovanju, kljub vsemu, kar bi lahko bilo dobro, je ostala tiho. Njena tišina, pravi Vesić, je tisto, kar jo je odpeljalo čez rob, to, da nikoli ni govorila o sebi. Trpljenje v tišini, šakali, ki so hlastali po njenem življenju in delu, bližnji, ki so pogledali stran, ko bi jo morali odvleči proč od heroina ... Krivcev za njeno smrt je ogromno in zaradi nje še danes številni ne spijo mirno. Ni edina članica skupine, ki je tragično in mlada končala. A edina, katere zgodba je tako boleča ravno zato, ker se sploh ne bi smela zgoditi. Ko je po očetovi smrti prodala domače stanovanje, je kupila dve manjši. Kmalu ju je prodala za drogo in živela v neki garaži. Umrla je s heroinsko odvisnostjo, aidsom in toksoplazmozo. Njeno smrt postavlja avtor na raven smrti Tita in Jugoslavije. Zakaj? »Ta stabilni srednji razred, iz katerega je zrasla Magi, je največja dediščina Titove Jugoslavije,« pove Vesić. »Njena smrt se je simbolično zlila z našo bolečo streznitvijo, da srednjega razreda v Srbiji nikoli več ne bo.«
Z Dušanom Vesićem, beograjskim novinarjem, ki je napisal njeno biografijo, smo se tudi pogovarjali. Intervju najdete tukaj.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: