Dušan Vesić: Magi preprosto ni želela izstopiti

Dušan Vesić, beograjski novinar, ki velja za enega najpomembnejših rock novinarjev nekdanje Jugoslavije, je lani izdal biografijo kultne umetnice, pianistke legendarne skupine EKV Margite Stafanović Magi z naslovom Magi, kot da je bila nekoč. Za nas je odgovoril na nekaj vprašanj o tem, da je v zavesti tistih, ki so ostali za njo, Magi živa, kot bi ne odšla na današnji dan že pred 17 leti.

Ko ste odhajali domov po njenem pogrebu, s pokopališča, kjer je bila položena k večnemu počitku, zapišete v knjigi, ste vedeli, da za vas, ki ste ostali, ne bo miru. Zakaj je tako težko živeti z njeno smrtjo? 

Težko je sprejeti, da Margita v tuzemskem življenju ne obstaja več. Ko je še živela, se ni ponašala le s svojo izjemno fizično lepoto, temveč je izžarevala predvsem čudovit in razkošen notranji svet, bila je izjemno sočuten in večplasten človek. Vsi mi, ki smo bili del njenega ožjega kroga, se do današnjega dne ne zmoremo znebiti občutka, da je bila pred samim koncem boleče sama, in ravno tega se je najbolj bala, da bi ostala sama. Veliko nas ima občutek, da smo se ji izneverili, ostali nekje "vmes". S tem ni enostavno živeti.

Okoli nje so bili vedno raznovrstni ljudje, dobri in oni malo manj dobri. V resnici pa ji nihče ni mogel prizadejati kaj hudega, saj je bila s svojim pogledom nad vsem zlom. Samo sebe je vedno doživljala kot odgovorno za svoja ravnanja tako do sebe kot do drugih. Njej je v resnici najbolj škodila ona sama.   

Čeprav mineva 17 let, odkar je umrla Margita, številni njeni oboževalci še vedno hrepenijo po tem, da bi jo bolje razumeli. Imate občutek, da zdaj, ko je izšla še vaša knjiga o njej, morda Magi končno razumete? 

Včasih imam občutek, da jo popolnoma razumem. Potem pa se spet znajdem pred uganko, povezano z njo nekdaj, ali njo zdaj. Margita je bila izjemno zapletena v svoji enostavnosti, spremenljiva in vedno enaka hkrati, blizu in daleč sočasno.

"Magi ni govorila o sebi. Magi se ni ukvarjala s svojimi čustvi ... Če bi se pogovarjala o tem, kaj doživlja, bi morda lahko oblikovala svojo osebnost drugače," zapišete v knjigi. Kaj menite, zakaj ni govorila o sebi? Morda ni imela iskrenih prijateljev, ker so jo ljudje v njeni bližini preprosto preveč oboževali? 

Dejstvo je, da ljudje, ki jih drugi kujejo v zvezde, najredkeje iskreno delijo svoja temna čustva. S tem, da delijo svoje radosti ali pa pomagajo drugim pri njihovih življenjih, s tem nimajo težav. Ljudje, kot je bila Magi, ne marajo biti sami, a jih prav njihova narava sama sili v samoto. Kot da ni želela, da bi vsesplošni mrakobnosti dodajala še svojo bolečino. Najbrž je zato moral obstajati ta njen usodni odmik od okolice, izpolnjen z vsem lepim, kar nam je dajala. Njej v življenjskem prostoru tistega časa nedvomno ni bilo ne lepo ne udobno, a ker je bil, kakršen je bil, je živela v njem. Z nasmeškom na obrazu.

"Vsakomur je dajala, česar ni imela niti sama," zapišete. Margito ste spoznali že na začetku njene prepoznavnosti. Kasneje je bil v njo zaljubljen ves Beograd, jaz pa v tej zgodbi še vedno ne zmorem doumeti, kako to, da nihče iz njenega intimnega kroga ni bolj korenito posegel v tok dogodkov, ki so Margito pripeljati do prehitre smrti zaradi heroina, bolezni. Ste kdaj tudi sami čutili kakršno koli obžalovanje?

Sem, dokler nisem ponovno podoživljal vsega tega, ko sem pisal knjigo. Včasih sem še verjel, da bi lahko kakor koli pomagal. Danes z vso gotovostjo čutim, da ne samo da nisem imel te moči, nihče je ni imel. Ona si preprosto ni želela izstopiti.


Dušan Vesić


Kdo so bili ljudje, ki so jih povzročili največ škode? 

Okoli nje so bili vedno raznovrstni ljudje, dobri in oni malo manj dobri. V resnici pa ji nihče ni mogel prizadejati kaj hudega, saj je bila s svojim pogledom nad vsem zlom. Samo sebe je vedno doživljala kot odgovorno za svoja ravnanja tako do sebe kot do drugih. Njej je v resnici najbolj škodila ona sama.

Smrt Tita, Jugoslavije in Margite so bile tri šokantne smrti v spominu živih, zapišete. Kako ste si opomogli od njih?

Te tri smrti so med sabo povezane. Leta 1980 je umrl Tito, leta 1991 je umrla država, ki jo je ustvaril, na koncu pa je umrla največja dediščina te države – jugoslovanski srednji razred. Rad rečem, da uradno smrt jugoslovanskega srednjega razreda predstavlja ravno Margitina smrt 18. septembra 2002.
Ko je umrl Tito, sem najprej začutil olajšanje, kajti vse preveč dolgo je trajala negotovost okoli njega, zdi se mi, da celo od leta 1977, ko je Jovanka svojevoljno "izginila". A zatem sem začutil, da je njegova smrt v resnici v nas naselila tesnobo, ki se je kasneje opravičevala s krvavimi spopadi. Ti so nas vse pustili ranjene. Kar naenkrat vse moje življenje do tistega trenutka ni bilo vredno popolnoma nič, tisto novo, ki je nastajajo po njem, pa še vedno ne razumem. Ko se spomnim na Margito, vem tudi, da mimo njene smrti preprosto ni moč iti, lahko se samo učimo živeti, da je ni več. Skozi to učenje postajam vse bolj hvaležen, da je sploh obstajala, da sem jo poznal in da mi je, tako se mi zdi, vsak dan kvečjemu še bližje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE