Naloge opravlja z veliko odgovornosti do vseh, ki doživljajo nasilje in se na organizacijo obrnejo po pomoč. Izhaja iz njihovih izkušenj, ki lahko dolgoročno pripeljejo tudi do sprememb v družbi, je prepričana Maja Plaz. Če ne vemo, kaj ne deluje, tega namreč ne moremo spremeniti. 

Dejanje femicida – umora, ki ga običajno zagreši partner ali nekdanji partner ženske – je po pravilu posledica dolgotrajnega nasilja. Gre za posesivnost in patriarhalno razmišljanje, »če ne boš moja, ne boš od nikogar«. Ko beremo časopisne članke, še vedno prebiramo, da »jo je ubil iz ljubosumja«. Ne, ni je ubilo ljubosumje, temveč njegovo nasilje nad njo. 

Je kaj, za kar lahko rečete, da se je zadnja leta vendar izboljšalo pri najbolj ogroženih članih naše družbe?

Če vprašate žensko, ki je doživljala nasilje partnerja, se odločila poiskati pomoč in ni dobila ustreznega odziva pri institucijah ali nevladnih organizacijah, je odgovor jasen. Osebna izkušnja je tista, ki šteje in na podlagi katere bomo rekli, ali sistem deluje ali ne. To ne pomeni, da se sistemske spremembe ne dogajajo. Leta 2016 je bila sprejeta novela zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki je med drugim jasno prepovedala telesno kaznovanje otrok. Lani je bila sprejeta novela zakona o kazenskem postopku, ki implementira direktivo o pravicah žrtev, ki ureja položaj žrtev kaznivih dejanj. Slovenija je pred šestimi leti ratificirala konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima, kar je najcelovitejši mednarodni dokument na področju preprečevanja in obravnave nasilja nad ženskami in nasilja v družini.

Pri svojem delu se trudite, da bi ljudje spoznali, da za nasilje ni opravičila. Ni srednje poti. A tudi poudarjate, da je strpnost do nasilja, spolnih zlorab nad ženskami in otroki v družbi še vedno velika.

Delujemo pod zapuščino patriarhata, ki je v vsakdanu dobro zamaskiran in ga težko prepoznamo. Feminizem, ki je prinesel korenite spremembe v prepoznavanju nasilja nad ženskami in izdelal smernice za delo na tem področju, pa je še vedno pogosto uporabljen kot psovka. Zakoreninjena prepričanja o nasilju nad ženskami in otroki nenehno zaostajajo v razumevanju samega pojava in velikokrat se zdi, da stojimo na mestu oziroma gremo v zgodovino. Razumevanje ni odvisno od dobre zakonodaje, temveč od konkretnih ljudi, ki so vključeni v proces izhoda iz nasilne situacije. 

Žrtve imajo še vedno prevečkrat izkušnjo, da »dokler se ne zgodi nič konkretnega«, kar pomeni fizično nasilje, za institucije ni dovolj. Žrtev, ki dobi odgovor, da psihično nasilje ni dovolj resno za obravnavo, bo težko poiskala pomoč, ko je deležna fizičnega ali spolnega nasilja. Nasilje v partnerski zvezi pa je proces, ki se stopnjuje. Spolno nasilje je še vedno velikanski tabu. O njem težko spregovorijo žrtve, institucije pa ga ne prepoznavajo kot problem. Dejanje femicida – umora, ki ga običajno zagreši partner ali nekdanji partner ženske – je po pravilu posledica dolgotrajnega nasilja. Gre za posesivnost in patriarhalno razmišljanje, »če ne boš moja, ne boš od nikogar«. Ko beremo časopisne članke, še vedno prebiramo, da »jo je ubil iz ljubosumja«. Ne, ni je ubilo ljubosumje, temveč njegovo nasilje nad njo. 

Preberite še: Barbara Kompara: Spolno me je zlorabil duhovnik

Leta 2017 ste v Društvu SOS telefon soosnovali regionalno mrežo, kasneje imenovana Evropska ženska mreža proti spolnemu nasilju. Kaj sporočajo kolegice iz drugih držav?

Podobno – zdi se, da nenehno ponavljamo eno in isto, saj se družbena prepričanja zelo težko spreminjajo. Vedno bolj sicer prepoznavamo in razumemo vpliv travme po preživetem spolnem nasilju v otroštvu ali odraslosti; v javni razpravi je predlog koncepta privolitve – zavzemamo se za model »samo ja pomeni ja«, da je torej vsak spolni odnos brez privolitve posilstvo. Veliko je seksističnih opazk o tej temi, neprimernih vprašanj, banaliziranja, češ, ali bo treba zdaj pred vsakim spolnim odnosom podpisati, da se z njim strinjamo. Žrtve posilstva pogosto povedo, da so iz strahu zmrznile, da se niso zmogle fizično upirati ali so iz strahu za lastno življenje naredile, kar je posiljevalec zahteval od njih. Razumeti moramo, da samo jasno strinjanje pomeni privolitev. 

Na centrih za socialno delo včasih še vedno ne prepoznajo nasilja v družini in ga minimalizirajo na konflikt in nesoglasja med starši. 

V javni razpravi je tudi predlog o ukinitvi zastaralnih rokov, vezanih na kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. V naši organizaciji menimo, da bi bilo treba ukiniti zastaralne roke za kazniva dejanja zoper spolno nasilje nad otroki – da torej tako hud zločin, s katerim oseba živi vse življenje, nikoli ne zastara. Na področju spolnih zlorab otrok skorajda ni strokovnjakinj ali strokovnjakov, ki bi bili usposobljeni opravljati razgovor s spolno zlorabljenimi otroki, nimamo dovolj ustrezno usposobljenih sodnih izvedencev in izvedenk za nasilje nad ženskami, nad otroki, za spolne zlorabe. 

Na centrih za socialno delo včasih še vedno ne prepoznajo nasilja v družini in ga minimalizirajo na konflikt in nesoglasja med starši. Sodišča vse prevečkrat ne določijo natančno, kako naj potekajo stiki staršev z otroki, kar je še posebej pomembno, ko gre za nasilje v družini – odločitev, da bodo stiki potekali po dogovoru, povzroči novo polje pritiska in manipulacije povzročitelja nasilja nad nekdanjo partnerico, tokrat prek otrok. Posebno poglavje je tako imenovani odtujitveni sindrom, na katerega se sklicujejo očetje, ki razlog za slab odnos s svojimi otroki pripisujejo namernemu odtujevanju mater. Žal temu vse prevečkrat sledijo sodišča in centri za socialno delo, neupoštevajoč zgodovino nasilja. Na sodiščih pogosto minimizirajo nevarnost nasilja in pravico do stikov povzročitelja z otrokom postavljajo pred pravico žrtve in otroka, da sta varna pred nasiljem. Vse premalo je vlaganja v sistemsko preventivo, preventiva v šolstvu v zvezi z nasiljem je prepuščena presoji posamezne šole. Vse to in še mnogo več smo zapisale nevladne organizacije v Senčnem poročilu, ki govori o stanju pri nas.

Foto: Jure Eržen

Vi ne le, da opozarjate na probleme, ampak jih tudi rešujete. Kaj menite, ste vendar s svojim zgledom pripomogli k temu, da vsi vsaj bolj razmišljamo v pravo smer, pridobivamo znanje o nenasilnem komuniciranju, o percepciji nasilja, pravočasneje prepoznavamo nasilje v družini in se tudi odzivamo? 

Vse v Društvu SOS telefon se trudimo za dajanje zgleda, ki ga omenjate. Organizacija ni eno ime, ena oseba, njena moč je v vsaki od nas, ki doprinašamo k razvoju, povezanosti z drugimi organizacijami, predvsem je pomembno, da smo dosledne v sistemu vrednot, ki jih zasledujemo v korist žensk in otrok, ki so preživeli nasilje. Medosebni odnosi imajo velik pomen in vedno sem bila in bom zagovornica tega, da če so odnosi dobri, je lahko tudi delo dobro opravljeno. Zato delam na tem v organizaciji in nasproti drugim organizacijam in institucijam.

Vsak od nas je lahko zgled za nenasilno komuniciranje, zgled, kako se v določenih situacijah odzvati – ko bi se večina tako, se lahko nekdo drugače. In takrat vidimo, da je možno, da nas vase ne potegne v vrtinec, ko se odpovemo svoji odgovornosti za lastno vedenje. Vedno imamo izbiro. Tudi jaz sem samo človek in lahko se mi zgodi, da si dovolim stopiti na čustveni vrtiljak, ki ga ne znam ustaviti takoj. Pri svojem delu se vsekakor trudim, da bi ljudje prepoznali, da za nasilje ni opravičila. Da je edina prava pot, če do nasilja pride, prevzem odgovornosti in učenje drugačnih načinov odzivanja v situacijah, ki nas frustrirajo. Pa se to žal preredko zgodi. Saj tudi okolica vse premalokrat reagira v korist žrtve in vse prevečkrat vidi pozitivne lastnosti pri osebi, ki nasilje povzroča. Ob nedavnem umoru smo prejeli klic, da sem se v svojih izjavah preveč jasno postavila na stran, kdo je storilec in kdo žrtev. Da ne morem vedeti, kaj je bilo. Res ne morem. Vem pa, kdo je streljal in kdo je bil ubit. In da so ženske vse prevečkrat (tudi smrtne) žrtve nekdanjih partnerjev ali moških, ki so v lastni glavi prepričani, da je ona njihova partnerka.

Pri nasilju smo hitro na spolzkem terenu. Včasih nas preveč zanese k poenostavljanju in vračanju v preteklost, da lahko s »trdimi« prijemi rešujemo konflikte, pa naj bo to, ko gre za otroke ali odrasle. In to je nevarno početje. Ker se ljudje radi vračamo v idealizirano preteklost in pozabimo, da je le-ta vsebovala ogromno nasilja. Vsakdo, ki se pojavlja v javnosti, je odgovoren za zniževanje strpnosti do nasilja. In vsak medij je odgovoren do tega, komu namenja več prostora. Ko govorimo o nasilju nad otroki, v intimnopartnerskih zvezah, spolnih zlorabah otrok – tam ne sme biti prostora za relativiziranje in iskanje srednjih poti. Kot na primer, da je telesno nasilje nad otroki pri nas z zakonom prepovedano početje. In pika.

Ob nedavnem umoru smo prejeli klic, da sem se v svojih izjavah preveč jasno postavila na stran, kdo je storilec in kdo žrtev. Da ne morem vedeti, kaj je bilo. Res ne morem. Vem pa, kdo je streljal in kdo je bil ubit. In da so ženske vse prevečkrat (tudi smrtne) žrtve nekdanjih partnerjev ali moških, ki so v lastni glavi prepričani, da je ona njihova partnerka. 

Ali po vsem, kar vidite in slišite, doživljate, ne nazadnje, še verjamete v dobro človeka?

Da, seveda. Obstaja ogromno ljudi, zaveznikov otrok, ki so preživeli nasilje. To te opogumi, ko razmišljaš o sistemu vrednot, ki jih zagovarjaš. Med njimi imajo posebno mesto mame, ki stojijo svojim otrokom, ki so preživeli spolno nasilje, ob strani. Posebno mesto imajo tudi prostovoljke in zaposlene, ki predano opravljajo svoje poslanstvo. Delo, povezano s posledicami nasilja, te spremeni. Na svet gledaš z drugimi očmi. Bolj pozorno, kaj je v ozadju odnosov. Bolj dojemljivo za subtilna sporočila. Zato smo vse, zaposlene in prostovoljke, morda še pozornejše na tisti »dobri« del nas, ki se včasih skrije, morda tudi pod težo pričakovanj, preobilice dela, vsakdana, in ga je vsakokrat znova pomembno obuditi, ker nas vodi naprej. Ko se zaplete – pa v tem trenutku ne govorim o nasilju, temveč vsakodnevnih konfliktih – je pomembno, da vidimo tudi čez, kaj konkreten konflikt nosi s sabo. Vprašati se moramo, kaj nam je pomembno, za kaj se je vredno zavzeti, kakšna je širša slika. In včasih je zelo težko videti dobro v ljudeh, ko se zaplete. Prav je, da si damo priložnost, čas, da se stvari zbistrijo in postavijo na svoje mesto. Včasih potem ni več tako, kot je bilo, je drugače. In spoznaš, da so spremembe resnično edina stalnica v naših življenjih.