Barbara Kompara: Spolno me je zlorabil duhovnik

Barbaro Kompara je kot 11-letno deklico spolno zlorabil duhovnik. Več let je občutke sramu, gnusa in strahu držala v sebi, potem pa se je odločila z njimi spoprijeti. Več kot desetletje obiskov psihoterapije je bilo treba, da je ozavestila, kaj se ji je zgodilo, in storilca prijavila policiji. Danes lahko o tem javno govori.

Kako je spolna zloraba vplivala na vas kot deklico?

Sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Bilo je nepredvideno, šokiralo me je. Počutila sem se izjemno umazano in kot da bi bila odsotna. Vedela sem, da je nekaj narobe, nisem pa znala tega izraziti, se nekomu zaupati, ker me je bilo strah. Nisem imela prijateljic, želela sem biti sama, zapirala sem se v sobo, ni mi bilo do družbe. Bala sem se, da bo kdo videl, da je nekaj narobe z mano, tudi sram me je bilo.

Bil je zelo znan v župniji, vsi so ga imeli za nekaj več. Doma te učijo, da od duhovnikov ne odneseš nič slabega. Šele kasneje, ko sem odrasla, sem dojela, kaj mi je naredil. Kot otrok, pri enajstih letih, si tega nisem znala razložiti. Vedela sem, da je nekaj narobe, ne pa, kaj. 

Zlorabil vas je duhovnik, oseba, ki ji ljudje sicer zaupajo.

V župniji je bil zelo znan, vsi so ga imeli za nekaj več. Doma te učijo, da od duhovnikov ne odneseš nič slabega. Šele kasneje, ko sem odrasla, sem dojela, kaj mi je naredil. Kot otrok, pri enajstih letih, si tega nisem znala razložiti. Vedela sem, da je nekaj narobe, ne pa, kaj. Doma se o spolnosti še nismo pogovarjali, tako da sploh nisem vedela, kaj je to. Kot najstnica sem razmišljala, da bi bilo najbolje, če bi zlorabo pozabila. Misliš, da boš pozabil, a se to nikoli ne zgodi.

Kako se je zloraba v otroštvu odražala v odraslem življenju?

Nisem mogla navezati stikov z ljudmi. Izogibala sem se odnosom, zelo veliko časa sem potrebovala, preden sem s kom sploh spregovorila, ga pozdravila. Varno sem se počutila samo z določenimi ljudmi, z novimi, neznanimi mi je bilo grozno. Z moškimi nisem mogla navezati nobenih stikov. Ko so se mi približali, sem pred sabo postavila zid. Želela sem si imeti partnerja, ampak ko sem začutila, da se bo razvil partnerski odnos, sem zablokirala, takoj sem ga čustveno odrinila od sebe. Ustvarila sem si svoj svet, v katerem sem se počutila varno. Ko je bilo treba iz njega, se nisem več znašla, bila sem popolnoma izgubljena. Ko sem bila stara 35 let in začutila, da je čas za družino, sem se pričela spraševati, kaj je narobe, zakaj ne zmorem normalnega odnosa, zato sem si poiskala pomoč. Takrat sem se začela zavedati, kaj se mi je zgodilo. Na trenutke je bilo tako težko, da sem tudi obupala nad življenjem. Hotela sem vse potlačiti in živeti navzven normalno, ampak v moji notranjosti se je dogajalo nekaj popolnoma drugega. Živeti dvojno življenje pa ni preprosto. Pridejo trenutki, ko vidiš, da ne zmoreš več, ker želiš v sebi nekaj ubiti. To so bili težki trenutki boja z življenjem. Nisem želela narediti samomora, ampak nekako ubiti to težo, ki sem jo nosila s seboj, ker nisem več videla izhoda. Vse pozitivno, kar sem imela, je bolečina izpodbila. Takrat sem si rekla – ali eno ali drugo, ali se odločim za življenje ali ga končam.

Kakšno pomoč ste poiskali?

Šla sem na psihoterapijo. Tam na začetku sploh nisem povedala, kaj se mi je zgodilo. Nikomur nisem zaupala, niti terapevtu. Potrebovala sem zelo veliko časa, preden sem povedala, da se me je nekdo dotikal, kaj šele vse drugo. Mineva 12 let, odkar hodim na terapijo. To je pravo garanje, proces pa je zelo počasen in ni enkraten. Na trenutke sem si mislila, da sem že vsega rešena, pa je prišlo še kaj novega. Občutki so kot čebula, ki jo lupiš, moraš pa priti do sredice. Vsak se s tem ne more soočiti. Pomagale so mi tudi duhovne vaje v tišini, ko osem dni z nikomer ne spregovoriš. To mi je bilo najboljše, ker mi ni bilo treba govoriti in imeti socialnega stika z nikomer.

S kakšnimi občutki ste se morali spoprijeti?

Kot otrok ne veš, kaj se ti dogaja. Imela sem občutek, kot da sem se oddaljila od sebe. Ko sem se začela spoprijemati s temi stvarmi, mi je bilo teže kot takrat. V polnosti sem se pričela zavedati, kaj je sploh bilo, videla sem razsežnost bolečine, ki jo je pustila za sabo zloraba, spopasti sem se morala z groznimi občutki, kot so sram, gnus, umazanost, ničvrednost, zavrženost. Tudi moje duhovno življenje je uničil. Nisem mogla verjeti, da lahko otrok vse to preživi.

Še pred kakšnim letom ga nisem mogla videti, bala sem se, da bi mu kaj naredila, toliko jeze je bilo v meni. Zdaj čutim, da sem nad njim, počutim se močnejšo kot on, ne bojim se ga več. Ne čutim niti jeze do njega, zdi se mi zelo majhen. 

Ste s starši govorili o zlorabi?

Takoj si nisem upala. Mami sem povedala šele v odraslem obdobju, tik preden sem proti duhovniku podala prijavo. Njen prvi odziv je bil šok, nato pa je rekla: »Kaj bodo pa drugi rekli.« Mislim, da je to normalna reakcija, saj živimo v okolju, v katerem damo veliko na mnenje drugih ljudi. Jaz sem jo sprejela kot normalno, čutim pa, da je bilo prav, da sem ji povedala. Za mamo ni bilo preprosto.

Zakaj ste se odločili za prijavo?

Z njim sem se enkrat srečala, tedaj sem videla, da še vedno deluje, da ima še vedno stike z mladimi. To je bila kaplja čez rob, zato sem ga prijavila. Takrat me je klical, pisal pisma, težko je bilo. Danes bi mu lahko segla v roko. Še pred kakšnim letom ga nisem mogla videti, bala sem se, da bi mu kaj naredila, toliko jeze je bilo v meni. Zdaj čutim, da sem nad njim, počutim se močnejšo kot on, ne bojim se ga več. Ne čutim niti jeze do njega, zdi se mi zelo majhen. Ko sem dala prijavo, so bili odzivi okolice negativni, izločila me je, češ, kaj se grem, da nisem edina. Tudi duhovnik je želel ljudi obrniti proti meni. V okolju, kjer sem živela, je bil zelo poznan. Zavedala sem se, da bodo vsi rekli, da si izmišljujem, če ga razkrijem kot storilca. Še danes kdo reče, da sem šele zdaj povedala zato, da se okoristim, da dobim odškodnino.

Si želite, da bi bil obsojen?

Da, ker bi bil to tudi dokaz za druge. Veliko žrtev storilcev ne želi izpostavljati, ker vedo, da ne bo pravične sodbe. Veliko laže je živeti in iti naprej, kot da se boriš po sodni poti. Tudi jaz sem razmišljala, ali bi ga sploh prijavila, menila sem, da ne bom nič dosegla, in res nisem. Primer je zastaral. Zame pa je to še vedno velik zločin, te stvari ne bi smele zastarati. Veliko ljudi se šele 20 ali 30 let po zlorabi odloči, da bodo spregovorili.

Ste mu odpustili?

Vsak lahko reče, ja, sem mu odpustil. To lahko govoriš navzven, dokler pa se v notranjosti ne zgodi premik od tega, da nisi več jezen, to ni to. Zame je bila prelomnica, ko sem zlorabo izpostavila javno. Čutila sem olajšanje, ni bilo več tistega bremena, tistega glasu, ki mi je govoril – zakaj ne poveš. Takrat sem videla, da sem dejansko odpustila. S terapevtom sem potrebovala nekaj let, da sem lahko sploh povedala njegovo ime, ker sem se ga bala. Zdaj čutim, da se ga ne bojim več.

Meni ni pomagala samo psihoterapija, ampak še veliko drugih stvari. Ni le ene poti. Veliko pomaga, da imaš ob sebi ljudi, ki znajo poslušati. Najhuje je, ko ti kdo reče, da je treba to pustiti pri miru in pozabiti. Kot zlorabljena oseba moraš čutiti varnost pri drugi osebi. 

Kako živite danes?

Ni mi več težko vzpostaviti odnos z ljudmi. Prej sem si morala vedno v glavi načrtovati, kaj bom povedala, kako bom povedala. Danes ko imava intervju, se nisem nič pripravila, včasih nekaj dni ne bi spala. Nobenih takih težav nimam več. Sem polna energije, veselim se življenja in sama sebi čestitam, da sem zmogla preživeti vse to in o tem tudi javno spregovoriti.

Kaj pa odnosi z moškimi?

Med zdravljenjem sem sprejela odločitev, da si ne bom iskala partnerja za vsako ceno. Sicer nimam težav pri navezovanju stikov z moškimi. Popolnoma drugače gledam na to.

Kaj bi svetovali drugim žrtvam zlorabe?

Vsak gre svojo pot. Tista pot, za katero čutiš, da je prava, tisti sledi. Jaz na to gledam skozi oči vere. Lahko izbereš lažjo pot, ki je daljša, lahko pa izbereš trnovo. Ne morem dati enega recepta za žrtve. Meni ni pomagala samo psihoterapija, ampak še veliko drugih stvari. Ni le ene poti. Veliko pomaga, da imaš ob sebi ljudi, ki znajo poslušati. Najhuje je, ko ti kdo reče, da je treba to pustiti pri miru in pozabiti. Kot zlorabljena oseba moraš čutiti varnost pri drugi osebi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE