Maja Gal Štromar je vsestranska svobodna umetnica, pisateljica, igralka, pedagoginja in prevajalka. Če bi imeli doma knjižno polico z njenimi knjigami, bi na njej moralo biti prostora kar za 15 avtorskih del. Diplomantka Mednarodne šole za gledališče Jacques Lecoq v Parizu je doma in v tujini odigrala več kot 80 vlog, iz romanskih jezikov prevedla več kot 10 literarnih del, podpisuje se tudi pod odrskimi besedili tako za otroke kot odrasle. Na podlagi njene študije življenja Amelie Earhart z naslovom Preživela so v Drami uprizorili monodramo Amelia E. z Zvezdano Mlakar v glavni vlogi, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa predstavo Kdo je videl Coco? o slavni Coco Chanel


Veliko uspeha je požela tudi s svojo monodramo Alma Ajka. V soboto, 17. septembra, pa boste v kulturnem domu Medvode lahko prisostvovali prav posebni gledališki poslastici. Maja bo v avtorski monodramediji Absurdanija d.o.o. uprizorila tri vloge: Antígeno, ki je diplomirala iz živinoreje, a se nato znašla v strokovni svetovalni skupini za Covid-19. Alenkopikadotkom, vplivnico z več kot 15.000 sledilci, žensko z mnenjem in strokovnjakinjo za brezglutensko bržolo z reducirano kranjsko klobaso. In, se razume, tudi v vlogi kandidatke za predsednico države – ene in edine Branoslave Bogomile Ropotove! 

Utrinek iz predstave Absurdanija d.o.o. Foto: Benjamin Vrankar

Pred vami je premiera monokomedije Absurdanija d.o.o.. Naslov je še kako primeren za današnje čase, saj se soočamo s številnimi socialno-političnimi absurdi. Premlevamo človekove pravice, ki bi morale veljati brezprizivno (pravica do splava etc.), še vedno dvomimo o neizprosnosti ekstremnih podnebnih dogodkov ... Kako pa ste absurd vsakdana in sodobnega časa doživeli (oz. ga doživljate) vi? V monodrami boste med drugim v vlogi »deklice za vse«, a ne v smislu, kot ga poznamo sicer, temveč kot oseba (takih je med epidemijo vzniknilo mnogo), ki se vedno in povsod spozna na vse. 

V hecu pogosto rečem, da mi ni bilo treba delati posebne raziskave, da bi napisala monodramo, oz. monodramedijo, saj se sprehajam po trpkem robu, med komedijo in dramo ali morda celo tragedijo. Iz dneva v dan smo priča neverjetnim zdrsom, odklonom človeštva. Morda je prav obdobje covida in zaprtja vse skupaj potenciralo in sedaj vse vidimo v jasnejši luči. (Ne)napisana civilizacijska varovalka nas je do sedaj še branila pred tem, da bi zares videli krutost svet. A morda je to le moj subjektivni vpogled, ne vem. Svet je, se zdi, padel z osi. Mar ni zanimivo? Morali smo si nadeti maske proti virusu, da so padle tiste prave. Ja, v monodramediji postanem vsevedka, ženska z mnenjem o vsem in o vsakomur. Samopašnost je lepa beseda, ki opisuje moje tri junakinje. Dodala bi še votlost, praznino, kič. Tri dame, ki bodo z mano na odru, so epidemiologinja Antígena, vplivnica Alenkapikadotkom in kandidatka za predsednico države ga. Bogomila Branislava Ropotova. Morda nas res lahko reši le še humor. 

Moram priznati, da se tudi sama še nisem popolnoma znebila teh imperativov popolnosti. Zavestno morda že, a nezavedno je posrkalo preveč strupa. Zdi se mi, da je osvoboditev od teh notranjih obvez in spon kar hud maraton. In pri tem si ženska ženski niti pod razno ne pomagamo. 

7 kg do sreče je naslov vaše knjižne uspešnice, ki je do zdaj izšla v dveh delih. V njej skozi Marine vzpone in padce orisujete tudi sprenevedanja v svetu umetnosti, predvsem gledališča. Lahko v kratkem pričakujemo tretji del? Materiala vam realno življenje nedvomno ponuja dovolj. 

Nekaj pogovorov v smeri založniškega sodelovanja je že bilo. Trenutno sem bolj vpeta v svojo vrnitev na odre. Pred tretjim delom me čakata vsaj še dva večja gledališka projekta. Potem pa bo nemara ponovno čas za mojo junakinjo Maro Vodopivec. Prepričana sem, da je med tem dozorela in si nabrala veliko dodatnega materiala za nove prigode. Upam le, da ne bo pretiravala z dodatnimi kilogrami. (Smeh.) Zaprisegla si je namreč, da bo za 60. rojstni dan kot zrela in poduhovljena ženska na Facebooku končno objavila svojo fotografijo v bikiniju. 

Utrinek iz predstave Absurdanija d.o.o. Foto: Benjamin Vrankar

Antropologinja dr. Vesna V. Godina je v eni svojih kolumn napisala, kako se danes ženske z običajnimi telesi vse bolj skrivajo in umikajo s plaž. Če so že ob morju, so pokrite z rutami, da ni moč videti »napak«. »Uživajo« samo popolna Instagram telesa. Kako kot igralka in pisateljica, ženska razumete imperativ popolnosti, ki, čeprav ne zgolj njih, diktira življenje ženskam? 

Moja opazka glede bikinija je bila skrajno cinična. (Smeh.) Moram priznati, da se tudi sama še nisem popolnoma znebila teh imperativov popolnosti. Zavestno morda že, a nezavedno je posrkalo preveč strupa. Zdi se mi, da je osvoboditev od teh notranjih obvez in spon kar hud maraton. In pri tem si ženska ženski niti pod razno ne pomagamo. V svetu mode, ki naj bi jo diktirali moški, smo postale še hujše sodnice ena drugi. A glede na svojo kilažo, recimo temu lepše – obilje –, se mi vedno bolj dozdeva, da to postaja moj otok upora. V Absurdaniji d.o.o, sem svoje ženske še povečala, razširila. 

Gledališke tehnike so zelo aplikativne in dobrodošle tudi v mnogih terapevtskih procesih. Gledališče je res neskončno polje (samo)raziskovanja na poti 'postajanja', če se za to seveda posameznik odloči. Pa naj gre za ljubitelja ali profesionalca. 

Študirali ste na priznani pariški gledališki šoli Jacques Lecoq in se nato domov vrnili polni upov. Katere so bile prve lekcije, ki vam jih je (ne)hote dal slovenski kulturni prostor? 


Kot igralka z diplomo prestižne šole sem se takoj zaposlila v profesionalnih gledališčih, SLG Celje in kasneje SNG Drama Maribor. Tu ni bilo ovir. Ko pa sem kandidirala za direktorico koprskega gledališča, nenadoma moja diploma ni bila več veljavna, ni bila dovolj. Slovenija je ne prizna, saj v sistem bolonjskega študija ne sodi, kar je skregano z logiko, glede na to, da sem pred leti za šolanje celo dobila delno štipendijo s strani države. Drugih ovir ne čutim: znanje, ki se je z leti še oplemenitilo skozi prakso, s pridom prenašam na nove rodove. Resda sem aktivnejša med ljubitelji gledališčniki, profesionalne šole me vabijo k sodelovanju bolj v tujini. Italija, Norveška, obeta pa se mi celo gostovanje v Pragi. Tujina očitno s papirji, vsaj v naši branži, nima problemov. Sem pa slišala, da naj bi zavrnili tudi Al Pacina kot vodjo filmskega izobraževalnega korpusa, ker Actor's Studio še ni del bolonjskega študijskega sistema. (Smeh.) Seveda se šalim. Kaj se zgodi z osebo, ki predolgo doživlja podobne zavrnitve, bo jasno na predstavi. Iz zgodovine se nismo kaj dosti naučili. (Smeh.) 

Utrinek iz predstave Absurdanija d.o.o. Foto: Benjamin Vrankar

Omenili ste delo z ljubiteljskimi ustvarjalci. Ker ste tudi pedagoginja in režiserka, mi povejte, kaj vse ponuja gledališka igra. Ne gledalcu ali profesionalnemu igralcu, temveč nekomu, ki se z gledališčem ukvarja ljubiteljsko. Psihodrama je namreč vse bolj uveljavljena psihoterapevtska modaliteta. 

No, saj ste že sami odgovorili. Gledališke tehnike so zelo aplikativne in dobrodošle tudi v mnogih terapevtskih procesih. Gledališče je res neskončno polje (samo)raziskovanja na poti 'postajanja', če se za to seveda posameznik odloči. Pa naj gre za ljubitelja ali profesionalca. Vstopanje v gledališke vloge, ki so na primer skrajno negativne, diametralne naši naravi – če vzameva v zakup, da je na primer vaša narava nekonfliktna – nedvomno potisnejo ustvarjalca na polje, kjer se mora soočiti s senco. Kako vstopiti v kožo Hitlerja, morilca, psihopata? Ko začneš delati na sebi, se zaveš, kako zelo malo vemo o tem, kdo zares smo, o človeku, o naših potencialih, tako pozitivnih kot negativnih. Spečih ali prebujenih. Zato je gledališče katarzično. Ne le za publiko. 

Ko sem zadnjič gledala fotografije mojega tretjega lika v predstavi Absurdanija, ki je grozljiv, sem se zgrozila. Sem to tudi jaz, sem se spraševala. O, da, del mene je tudi tak, v sebi nosim zapis tudi tega. In k sreči vem, da ga bom uporabila le na odru, ker obvladujem tehniko vstopa in izstopa, ker vem, da je to le fikcija, s katero hočem nagovarjati resnico. No, lahko pa je gledališče tudi precej okorno, zaprašeno in plitko, na prvo žogo. A o tem kdaj drugič.