Dogodek je sprožil miselni proces, ki se vprašuje o razliki med dejstvom, realnostjo in presojo. Dejstva sama po sebi ne povedo ničesar, zlasti zato ne, ker je vsako dejstvo sporočeno preko medija. Ta medij pa je vedno prvič in najprej človek, ki z lastno sposobnostjo presoje razločuje zrnje od plev, laži od polresnic in tistih dobronamernih »belih« laži, ki služijo skupnemu dobremu.
Še večkrat se zgodi, da ljudje projicirajo lastne strahove v druge. Zato prisotnost prav vsakogar ni prijetna in naravno iščemo zaveznike, ob čigar energijah lahko vsaj zadihamo. Spet tretji prav tako lastno nemoč zrcalijo v uspeh drugega, kjer se prepogosto javljajo v zavisti, ljubosumju in zločesti tekmovalnosti.
Kako dejansko razločiti nianse odtenkov dejstev neke resnice v času, ko lažne novice polnijo medijske in ostale pisne prostore, je zelo težko opredeliti. Četudi že operiramo z nevtralnimi podatki, s točno določenimi fakti in ustreznimi orodji sporočanja, vselej naletimo na človeka. Na posameznika, ki ima prepričanja. Vrednote. Zgodovino in lastne kontekste. Interese. Ki sporoča, diseminira ali pa zaustavlja določen pretok informacij. In kaj je tisto določujoče pri človeku, kar generira dokončno odločitev, kako neko dejstvo zaobjamemo?
Brez dvoma o tem odloča naša zavest. Kot sem zapisala že v prejšnji kolumni, sam pojem zavesti zares težko jasno in enoznačno opredelimo, saj je raziskovanje le te v povojih. Zanimivo je opazovati stopnje presoje, ki so jim podvrženi posamezniki, in obenem prepoznavati, kako drži stari rek, da »vsak sodi druge po sebi«.
Še večkrat se zgodi, da ljudje projicirajo lastne strahove v druge. Zato prisotnost prav vsakogar ni prijetna in naravno iščemo zaveznike, ob čigar energijah lahko vsaj zadihamo. Spet tretji prav tako lastno nemoč zrcalijo v uspeh drugega, kjer se prepogosto javljajo v zavisti, ljubosumju in zločesti tekmovalnosti.
Tako je bilo tudi pri gospodu J. Gospod J je odraščal pri stari mami, saj so starši odšli na delo v tujino. Do 11. leta je živel z dobro staro mamo, ki ga je imela neskončno rada, ga razvajala in vselej skrbela za to, da je z njim vse dobro. Dajala mu je oporo, toplino in ljubezen. S hčerko se nista nikdar razumeli, in ko je tega malega otročička skušala splaviti, se je babica zavzela zanj s prisego hčeri, da bo zanj skrbela. Začutila je to malo nerojeno dušo, kako rada bi živela in izkusila bivanje na planetu Zemlja. In zgodilo se je. Gospod J se je rodil in ostal pri stari mami.
Kvantna znanost dokazuje, da je moč misli gradilna in da naša prepričanja definirajo meje možnega, dometa in omejitev. Ni naključje, da živimo v času, ki nas sili k presojanju dejstev od polresnic in smiselnega od minljivega.
Njegova starša sta v tujini dobila še enega otroka, ki jima je ustrezal tako časovno kot značajsko. Deklica je bila nežna in neproblematična, gospod J pa živahen in poreden. A babica ga je oboževala in mu zapustila doto, ki ga je spremljala celo življenje. Po njeni smrti je doživel prvo temno noč duše. Izgubil je edino osebo, ki ga je ljubila bolj kot samo sebe. Starši so se ravno v tem času vračali iz tujine. Tujci so mu bili. Čeprav so se v teh letih redno videvali, do njih ni čutil ničesar. Spomin na vonj po topli babičini kavi in debelih piškotih, okusnih, a prav nič ličnih, je zagrenilo njegovo srce. Mama jih je le kupila v supermarketu in neprestano godrnjala.
Gospod J se je v družini počutil kot čisti tujek. In tako so se do njega tudi obnašali. Zato je izgradil svoj svet, poln zrcaljenj in iskanja tiste topline, ki jo je nekoč poznal pri babici. Celo življenje se je trudil in iskal tisto nekaj več, a le to zaman vselej zunaj sebe. V potrditvah pomembnih drugih, v aplavzih tistih, ki ga niso zares razumeli, je izgubljal dragocene dneve in leta. In z vsakim novim dnem jeseni življenja je počasi prepoznaval, kako ga je lastna iluzija omrežila, zameglila in ustavila v iskanju tistega, kar bi ga zares osrečilo. Tako je ogenj srca hiral in ugasnil. Postal je siv in povprečen, kot je sivo novembrsko jutro, čakajoče na prvi jutranji žarek.
Drži, da je sreča nalezljiva in prav tako je notranji prostor, ki podpira osebnostno rast in sposobnost razločevanja zrnja od plev, poln odmevov sveta in ljudi, ki ga zasedajo. Drži, da o dejstvih lahko odloča le zavest. Zavest, ki se v svoji dobroti in luči odloča le za dobro tudi tedaj, ko opazi manj dobro, odloči in določa. Usode. Vseh nas.
In znanost o razvoju zavesti se je začela razvijati. Kvantna znanost dokazuje, da je moč misli gradilna in da naša prepričanja definirajo meje možnega, dometa in omejitev. Ni naključje, da živimo v času, ki nas sili k presojanju dejstev od polresnic in smiselnega od minljivega. In ta čas je tu in od nas bo terjal še več truda za pošteno in pravično presojo, ki nas bo podprla pri gradnji sveta solidarnosti in upanja.
*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: