Da mirno morje ne naredi veščega mornarja in da veter sprememb slej ko prej odstrani vse neželeno, zatrjujejo rdeče niti pregovorov, ki nas skušajo bodriti. Pa smo zares zreli za spremembo in dvigovanje zavesti o našem vplivu drug na drugega, na okolje in na vse možne dosežke, ki jih lahko materializiramo? Skupaj, ne vsak zase in ne eden proti drugemu. 

Ni vseeno, če narod vsakodnevno prebira zle novice, če je vsakodnevno izpostavljen novim izsekanim dejstvom in če se mu odreka celovit pogled na resnico. Pripravljeni ali ne, skočiti moramo iz zaspane drže in se prebuditi v nov svet. Iskati informacije in se ne zadovoljiti z miselnimi, čustvenimi in besednimi smeti, ki jih je javni prostor prepoln. 

Če sledimo nedavnim raziskavam s področja genetike in zlasti epigenetike, ne moremo mimo revolucionarnih odkritij, ki burijo duhove že desetletja. Timothy Lenton je na primer dokazal, da je uspešna evolucija bolj kot od tekmovalnosti in boja za preživetje prej odvisna od sodelovanja med vrstami kot pa od sodelovanja posameznikov znotraj iste vrste. Torej evolucija postane domena preživetja najmočnejših skupin in ne najmočnejših posameznikov in poti evolucije so poti povezovanja in sodelovanja tudi med različnimi vrstami! 


Martin A. Nowak, vodilni strokovnjak na področju proučevanja evolucije sodelovanja razlaga pojem t.i. sistemske biologije. Le ta, z razliko od klasične dogmatske biologije, poudari, da je celovit biološki vpogled mogoč le preko raziskovanja dinamike medsebojno delujočih sistemov in ne osredotočanja le na en in edini sistem. Če smo nekoč menili, da se geni prenašajo le prek razmnoževanja, danes takšni pristopi dokazujejo, da si genov med seboj ne delijo le posamezni člani vrste, temveč tudi člani različnih vrst. In da naše potencialne, skrite ali latentne gene prižiga in oživlja, aktivira okolje. Tako postanejo manifestni, delujoči. Nenazadnje zapisno pomeni, da ne moremo več zagotovo reči, kaj je vrsta.  In ja, vplivamo na vsa okolja in biotsko pestrost. In le ta recipročno deluje na nas. Res je, vse je povezano. Vsi smo povezani.

Torej, evolucija nas sili v sodelovanja. Biokemija razvoja naše vrste dokazuje, da smo namenjeni medsebojnemu podpiranju in da je sposobnost grajenja »mostov in ne zidov« usoda naše vrste. A res je, tako kot Nowak dokazuje, sama dinamika sodelovanja že po naravi nestabilna. Poleg sodelovanja in biokemije sprejemanja smo mestoma deležni ciklov odboja in negativnosti, če ne celo sovražnosti. A to se le cikli, in spet se povrne pozitivna homeostaza in tako naprej. In kar nas dviguje nad takšne uničevalne gone, ko se pojavijo, je razvoj zavesti, ki jo prav tako raziskujejo sodobni znanstveniki, kot je na primer Peter Russell. Skrivnost samega pojma zavesti buri najmočnejše duhove in ume našega časa. Daniel C. Dennett v Pojasnjena zavest prikaže samo nevroznanstveno in kognitivno podstat razmišljanju o sami kompleksnosti pojma, ki se izmika kolonizaciji pomenov, s katerimi trenutno operiramo. Torej, potrebujejo nove pojme, s katerimi bi lahko opisali še neosvojene svetove! 

Foto: Party people studio/Shutterstock

Zdi se, da potrebujemo novo upanje. Nova temeljna prepričanja, ki bodo pometla s starimi, se trenutno rojevajo, brstijo, in negativni viharji stare paradigme skušajo potrgati nežne poganjke čiste misli. A ti brstijo naprej, saj se naša človeška vrsta podreja še do danes dokaj neznanim procesom, kjer nas poleg nepojasnjenega pojma zavesti sam pojem ustvarjanja novega življenja še vedno znova presune.

Uničuje lahko vsakdo. Gradijo le redki.

Roditi novo življenje, brez upoštevanja bioloških predpostavk razmnoževanja, ni mogoče.

Smo le prevajalci energij. Ne njih ustvarjalci! 

Vprašajte se, kdo želite Biti. In kakšne potomce želite vzgajati. Če se ne bomo pričeli boriti za Sonce, bo ugasnilo. V nas. In na nebu. 

In če so nas do danes prepričevali, da je znanost v pravem pomenu besede fiksni koncept, že nekaj desetletij vemo, da temu ni tako. Nova spoznanja nas neprestano porivajo do skrajnih robov možnega. A sama spoznanja se vrstijo hitreje, kot smo se jim sami kot vrsta, kot celota, sposobni prilagajati.

Še več, če trenutno vemo, da nas ne določajo podedovani geni, pač pa tipične izkušnje okolja, ki v nas prižigajo in aktivirajo specifične genetske lastnosti, to pomeni, da moramo paziti, čemu se izpostavljamo! Ni vseeno, kdo vpliva na nas. 


Ni nepomembno, kakšnim vplivom smo izpostavljeni.

Ni zanemarljivo, kakšno hrano uživamo. Meseno ali ne, zdravo ali ne. Kar zaužijemo, vpliva na našo biokemijo.

Ni vseeno, kakšne misli mislimo. Prav tako ne, kakšnim informacijam smo podvrženi. 

Kajti, vse navedeno in še marsikaj drugega vpliva na naš razvoj. Na naše potenciale in predvsem na to, katere gene ob določenih vplivih okolja lahko aktiviramo.

Okolje z novimi uvidi v biokemijo, kvantno znanost in holistično medicino pridobiva na pomenu in seveda je vse bolj jasno, da okoliščine določajo naš domet.

Zato ni vseeno, če narod vsakodnevno prebira zle novice, če je vsakodnevno izpostavljen novim izsekanim dejstvom in če se mu odreka celovit pogled na resnico. Ko nekoga hranimo le z mentalnimi smetmi, ga bo zagotovo bolela glava. Če mu vsakodnevno dopovedujemo, da je svet nevaren, bo ob slednjem um zbolel. Kognitivna bolečina, ki jo povzročajo načrtno toksične in slabe novice, lahko povzroči mini možganske kapi. Kontinuirana negativnost pa nevrološke poškodbe, kar odražajo vsi vidiki posttravmatskih sindromov, ki jih na primer utrpijo žrtve nasilja. 


Če skrbimo za to, da v ljudeh ugaša upanje, naredimo prvi korak v napačno smer. Saj kot nas uči sodobna evolucija, vsak člen v verigi doživlja vzroke, ki jih sam vzpostavlja. Torej, če sejemo veter, žanjemo vihar. Saj smo vsi povezani.

In čas za spremembe je tu. Pripravljeni ali ne, skočiti moramo iz zaspane drže in se prebuditi v nov svet. Iskati informacije in se ne zadovoljiti z miselnimi, čustvenimi in besednimi smeti, ki jih je javni prostor prepoln.

In ko se človek privadi na žalitve in poniževanja, ki so postala stalnica javnih diskurzov, se človeštvo kot vrsta prične samo-degradirati. Ko okolje preko nevroplastičnosti nudi le smeti, takšni postanemo tudi sami.

Saj smo dokazali, da velja enačba gen plus okolje, ki ustvari fenotip.

In okolje je vse, kar nas obkroža in vse, kar vpliva na nas.

In čas je, da za vselej ločimo zrnje od plevela.

Kajti, vprašajte se, kdo želite Biti. In kakšne potomce želite vzgajati.

Če se ne bomo pričeli boriti za Sonce, bo ugasnilo.

V nas.

In na nebu. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.