Mag. Jasmina Kozina Praprotnik

Lepo se je čutiti živega. In to kar se da redno.

Antropologinja in kulturologinja. Je ena prvih slovenskih nosečnic, ki je sprožila pogovore o tem, ali je šport v nosečnosti primeren ali preveč tvegan, ko je pred štirimi leti na Ljubljanskem maratonu pretekla 21 kilometrov v devetem mesecu. Marsikdo je zgroženo zmajeval z glavo. Na negativne komentarje je bila pripravljena, zato je že vnaprej niso skrbeli.

Kaj ste jim odgovarjali?

Bila sem noseča celo čez devet mesecev, saj sem bila že čez predvideni rok poroda, popadkov pa še kar ni bilo. Pričakovala sem tretjega otroka in ker sem tudi takrat tekla vso nosečnost in ker na tisto maratonsko jutro še vedno ni bilo znakov, sem se odločila, da se, dokler bo pač šlo, pridružim reki tekačev. Stekla sem, in ker je bilo vse, kot mora biti, sem tisti dan pritekla tudi v cilj, popadke in z njimi zdravo in veliko deklico pa sem končno dočakala dva dneva pozneje. Da je tek med nosečnostjo zelo koristen za otroka in mamo, sem namreč izvedela iz študij, ki so bile narejene. Teka tik pred porodom mi ni odsvetovala ne ginekologinja ne porodničar, ki sem ju obiskala pred polmaratonom, predvsem pa sem že imela lastno izkušnjo, da je to v redu. Bi rekla kar naravno. Od številnih raziskav, ki so jih opravili na temo teka v nosečnosti, lahko navedem na primer tisto, ki so jo opravili Labonte-Lemoyne in drugi. Opazovali so valovanje možganov novorojenčkov, katerih matere so se redno gibale, in jih primerjali z valovanjem možganov novorojenčkov mater, ki se med nosečnostjo niso gibale.

Čas, ki ga preživim, ko tečem, je zelo izkoriščen. Je najboljša možna nega mojega telesa in duha, je osvežitev in poživitev, je utelešenje, ki ga nujno potrebujemo. 

In kaj so ugotovili? 

To, da so imeli novorojenčki športnih mater bolje razvite možgane. V različnih drugih raziskavah so ugotovili, da ima zdrava nosečnica, ki je tudi tekačica, bolje prekrvljeno posteljico, otrok v njej pa tako dobi še več kisika in hrane, kar oboje poveča možnost, da bo zdrav. 



Kljub znanstvenim dokazom je pri nas še vedno močno prepričanje, da gre za pretiravanje.

Nikakor ne. Tek koristi tudi materi. V raziskavi, ki so jo opravili Kristin Gjestland in sodelavci na vzorcu 3500 norveških nosečnic, so ugotovili, da jih je v drugem trimesečju telovadilo zelo malo, tiste, ki so, pa so v zadnjem trimesečju poročale o manj bolečinah v hrbtu in medenici, med njimi je bilo tudi očitno manj takih, ki so proti koncu nosečnosti imele težave z depresijo.

Ob vsem tem in ob sreči, da so bile vse moje štiri nosečnosti zdrave, sem čutila, da je tek s trebuhom popolnoma naraven in seveda zelo odgovoren.


Teka tik pred porodom mi ni odsvetovala ne ginekologinja ne porodničar, ki sem ju obiskala pred polmaratonom, predvsem pa sem že imela lastno izkušnjo, da je to v redu. Bi rekla kar naravno.


Z možem Urbanom vodita tekaške skupine že deset let. Za vse vas tekače bi lahko dejali, da z neustavljivim tekom prinašate v svet prepotrebno upanje in motivacijo ter veliko pozitivne energije. Vsekakor zelo spodbudno za današnje razmere malodušja v družbi.

Tek je tako osnovna dejavnost, da s seboj pripelje tudi najbolj osnovno, a zelo potrebno obliko veselja. Ko stečemo po svežem zraku, po parku ali gozdu, smo lahko ponovno kot otroci, ko smo bili sposobni čutiti preprosto veselje samo nad tem, da smo in da se premikamo. In ob vsem stresu, ki nam ga življenje ponuja, je redno vračanje k tem preprostim občutkom nuja. Omogočajo nam namreč, da se odmaknemo od težav, da dobimo širši ali celo nov zorni kot, ki nam pomaga videti nove, boljše rešitve in predvsem, da zaživimo z večjo hvaležnostjo. S tem pa tudi bolj prijazno do sebe in do drugih.

Ko energijo daješ, jo dobivaš nazaj, in zato se je tako prijetno srečevati in skupaj teči, se skupaj potruditi v klance. Utrujenost se kmalu umakne občutku poživitve. Za to namreč gre, da se je lepo čutiti živega. In to kar se da redno. Lahko sami, lahko pa v prijetni družbi. Z Urbanom o tem veliko razmišljava in to zelo rada tudi deliva naprej.



Marsikateri tekač pravi, da se tedaj svet in čas umirita, obstaneta. Tudi vi tečete na zelo dolge razdalje, celo do sto kilometrov. Se med tekom tudi tako počutite?

Toliko je v enem dnevu pretekel moj mož Urban, jaz še ne, nekajkrat sem sto kilometrov pretekla v dveh dneh, v enem pa največ 77. A to večkrat. Sem pa med tudi tako dolgimi razdaljami dojila enega od otrok, ki je bil še tako majhen, da nas je tekače spremljal v kombiju z okrepčevalnico, in ko smo se na postojankah okrepčali mi, se je okrepčal tudi on ali ona. 

Res je, med tekom se čas ustavi, in sicer zato, ker se ustavimo mi. Sliši se hecno, a je tako, tek nas ustavlja. Takrat samo smo, smo telo, ki teče in ki ne more početi ničesar drugega kot to, da premika eno nogo pred drugo. In diha. To je edini čas, ko ne razmišljam, kako najbolj učinkovito preživeti naslednje pol ure, niti kaj lahko v tem času vse naredim, da bo najbolje izkoriščen. Čas, ki ga preživim, ko tečem, je zelo izkoriščen. Je najboljša možna nega mojega telesa in duha, je osvežitev in poživitev, je utelešenje, ki ga nujno potrebujemo. Je veselje nad premagano lenobo, nad srečevanji s prijatelji, nad opravljeno potjo, nad svetlobo, čeprav je temno, nad toploto, čeprav je hladno, nad mirnostjo v razburkanem tempu, je veselje do počitka in zdravega apetita, ki mu sledita. 


Veselja do življenja, skratka.

Da. In ko čas obstane, se hkrati naredi prostor za ustvarjalnost, za nove poglede, nove misli, ideje, načrte. Tek nas sam po sebi ne dela ustvarjalnih, lahko pa v nas naredi prostor in razmere za novo ustvarjalnost. Na primer, kako bom speljala zgodbo o Heleni Žigon, sem seveda dobila med tekom. Tako kot še nešteto drugih idej in odločitev, ki so del tega, kar sem in kar počnem. 

 

V Sloveniji naj bi teklo okoli deset odstotkov ljudi, kar je precej, a seveda še vedno strašansko premalo. 


Ja, napisali ste knjigo Bela dama – o legendarni tekačici Heleni Žigon, ki je v starosti 86 let pretekla polmaraton. Knjiga je v založbi NIU Press pred kratkim izšla tudi v ZDA. Kako je nastala, kdo je dal pobudo?

Američan, pisatelj in predavatelj, ki živi v Kamniku, dr. Noah Charney, mi je povedal, da je slovenska literatura lahko zanimiva za Američane, ker je zanje eksotična. In imel je prav, eni od ameriških založb, univerzitetni založbi iz Chicaga, je bila knjiga zelo všeč. Na njihovo pobudo sem jo priredila za ameriški trg in zdaj lahko zgodbo bere ves angleško govoreči svet. 



Morda veste, kako je z navdušenjem za tek v ZDA, je ta šport tam priljubljen in množičen?

V Sloveniji naj bi teklo okoli deset odstotkov ljudi, kar je precej, a seveda še vedno strašansko premalo. Ameriška statistika pa pravi, da jih je v zadnjem letu teklo 65 milijonov, kar je okoli 20 odstotkov celotne populacije. Zanimive razlike so na primer pri razmerju med moškimi in ženskami, ki se podajo na 42 kilometrov dolgo razdaljo. Pri nas na Ljubljanskem maratonu je nazadnje teklo 1894 tekačev, od tega 1515 moških in le 379 žensk, kar pomeni, da je maratonk trenutno okoli 20 odstotkov in moških 80 odstotkov, v ZDA pa je delež žensk 44-odstoten. 


Ali to pomeni, da so tam pogumnejše? 

Eden od razlogov je razpoložljivi čas, ki je v Ameriki daljši in tako si na maraton upajo tudi počasnejše, take, ki se morajo pri nas odločiti za krajšo razdaljo, sicer bi jih prehitela metla pa ceste bi odprli, kar seveda ni preveč ohrabrujoče. Ko se bo to spremenilo tudi tu, bo na maratonu žensk toliko kot moških. In želim si, da bo nekoč tako, saj je preteči pravi maraton ena od stvari, ki ti v življenju lahko pomeni dodaten pogum in zagon, kar nam pogosto pride zelo prav.


Zasedenost je bolezen, ki je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov, ki so nekako ukoreninjeni v nas. Zato je pri zdravljenju te bolezni smiselno nastopiti celostno. Splača se. Gre vendar za zdravje, za dobro počutje.


Seveda se vsi najbolj čudimo vztrajnosti Žigonove kljub njenim letom. Za druge pa je to verjetno priložnost za razmislek, kako se aktivirati za tek, ki prinaša tako pozitivne rezultate.

Kot je napisal Vybarr Cregan-Reid, profesor na eni od angleških univerz, s katerim sem ravno naredila intervju, v knjigi Opombe, Kako nas tek dela človeške (Footnotes, How running makes us human), je to, da je bila Helena pri svojih 86 sposobna preteči polmaraton, čisto naravno. Ta sposobnost je del naše narave. Kot vrsta smo namreč tekači. Tekači smo tudi, če ne tečemo. Imamo telesa, ki so narejena za tek. Helena Žigon izstopa po tem, da ima srečo, sposobnost in voljo reči ja. Da zmore svoj pohodni korak spremeniti v tekaškega, in to z lahkoto. Seveda ji pomaga to, da se je vse življenje veliko gibala, a gibala se je veliko tudi zato, ker je znala čutiti, kako pomembno to je in kakšna škoda bi bilo spuščati priložnosti. Zato je vsako priložnost izkoristila in je šla, stekla. Helena je očitno dobro vedela, da tek ponuja toliko koristi, da lahko, če le želimo, vsakič najdemo dober razlog in moč, da stečemo. Enkrat so lahko naša spodbuda močne kosti, drugič dobra prebava, tretjič moč mišic, pljuča, nove možganske celice, čvrstost telesa, lepša drža, dobra družba, boljši spanec … Seznam koristi je zelo, zelo dolg, vsak tek pa je mešanica vsega tega. Seveda ni vsak tek dober, dober je, kolikor dobrega ustvarimo z njim.


Kljub številnim rekreativnim tekačem je v Sloveniji še vedno veliko »zasedenih« ljudi, ki se nikakor ne zmorejo spraviti v gibanje. Kaj bi jim svetovali?

Zasedenost je bolezen, ki je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov, ki so nekako ukoreninjeni v nas. Zato je pri zdravljenju te bolezni smiselno nastopiti celostno. Splača se. Gre vendar za zdravje, za dobro počutje. Največja napaka začetnikov pa je, da začnejo prepogumno in se poškodujejo in odnehajo. Začeti teči je veliko boj zdravo tako, da sprehodom dodajamo izjemno kratke odseke teka. Ko tečemo le od 10 do 15 sekund in to na enem sprehodu ponovimo od pet- do desetkrat. Takšen tek začetnika primerno krepi, hkrati pa se zmanjša možnost nastanka preobremenitvenih poškodb. Pomembno je tudi, da teka ne dojemamo tekmovalno. Veliko dlje pridemo, če ga dojemamo potovalno, ko gre torej za bolj trajnostni pristop v čim bolj pozna zrela leta.



Lahko poveste kaj o svojem prehranjevanju, ki je drugačno od večinskega?

Pri dvanajstih sem menila, da se v šolski kuhinji ne potrudijo dovolj, in se odločila vzeti prehrano v svoje roke. Imam srečo, da imata starša velik, bogat vrt, in takrat sem začela kuhati zase in za vso družino. Kot tekačica pa sem ugotovila, da z rastlinsko hrano najbolje delujem, zato sem se že tedaj odrekla mesu, pred osmimi leti pa še vsemu mlečnemu. Moj mož me je želel prepričati, da meso potrebujem, in bolj ko se je poglabljal v raziskave, bolj je ugotavljal, da ne potrebujem niti mlečnega. Ob prehodu na rastlinsko hrano se je rešil nekaterih težav, med drugim na primer glasnega smrčanja, in od takrat čutiva, kako koristna je za naju in nas premišljena, raznovrstna, bogata rastlinska prehrana. Imam pa srečo, da me kuhanje veseli, vsakič znova se v kuhinji počutim kot slikar pred praznim platnom, ob polnem hladilniku mamine in taščine zelenjave pa imam na voljo tudi najlepše barve. Ter lačnega moža in štiri otroke, seveda, ki prav tako pripomorejo k mojemu čim hitrejšemu mešanju barv. Slika pa mora biti kakopak hranljiva, okusna in postrežena z ljubeznijo.


Enkrat so lahko naša spodbuda močne kosti, drugič dobra prebava, tretjič moč mišic, pljuča, nove možganske celice, čvrstost telesa, lepša drža, dobra družba, boljši spanec … Seznam koristi je zelo, zelo dolg, vsak tek pa je mešanica vsega tega. Seveda ni vsak tek dober, dober je, kolikor dobrega ustvarimo z njim.


Kaj bo tema vaše naslednje knjige?

Tekačica Kazimira Lužnik, še ena izredna ženska, občudovanja in navdiha vredna. Veliko sva že naredili, a sem dokončanje knjige nekoliko preložila, saj so štirje otroci kar pestra in vesela družba. Ko bo šel še najmlajši v vrtec, pa se bom lahko ponovno potopila v Kazimiro in bom tisto pero, ki bo njeno veselje do življenja prelilo na papir. Do takrat pa se nič ne mudi, tako me Kazimira hudomušno pomiri, saj bo ona, ki je letos stara 83 let, še dolgo tekla. Zelo ji želim, da bo tako, in zelo sem vesela, da nam bo tudi njeno razmišljanje o življenju lahko v spodbudo in dodaten pogum, da bomo šli s polnimi jadri, tako kot ona, naprej.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE