Zakaj bi se primerjali z drugimi, ko pa je vsak od nas unikaten
Že od malih nog smo tekom šolanja vsi podvrženi enakim kriterijem, na podlagi katerih se nas presoja in daje v take in drugačne predalčke. Tudi naša primarna družina ima običajno do nas določena pričakovanja, ki se jih trudimo, z namenom, da bi bili sprejeti in ljubljeni, izpolniti. S tem programom tako odraščamo in ga vzamemo za svojega.
Nase in na druge gledamo s perspektive povprečnega posameznika in tako presojamo, katere lastnosti so zaželene, katere ne, katere običajne, katere ne, kakšno življenje bi morali živeti sami in kakšnega drugi. Kaj bi morali imeti, kaj bi se nam moralo do določene starosti zgoditi, katere cilje bi morali uresničiti in kakšen naj bi bil naš vsakdan, da bomo vredni, da bomo pripadali, da bomo uresničili družbena pričakovanja. Vendar pa na tak način sebe in druge tlačimo v neke okvirje, ki dušijo in okrnejo polno resnico sebe, ki bi jo lahko živeli.
Mar ne bi bil svet dolgočasen, če bi vsi enako izgledali, če bi imeli vsi enake lastnosti, če bi bili vsi nadarjeni za vsa področja, če bi vsi živeli in delovali na enak način in če bi se vsem stvari zgodile ob enakem času? Pravo bogastvo se skriva ravno v tem, da se zavedamo naših razlik, se jih veselimo in se iz njih učimo.
Imamo teste, s katerimi preverjamo posameznikov IQ, lepotne standarde, kakšno postavo in obraz naj bi imeli, da bomo lepi in všečni. V šoli naj bi pri vseh predmetih dosegali nadpovprečne ocene, težimo k temu, da bi na raznih tekmovanjih premagali druge. Tekmujemo med sabo, kdo je na delovnem mestu najbolj produktiven in kdo ima boljše rešitve. Družba nam je začrtala, do katerega leta naj bi zaključili šolanje, da je to še spodobno, pri katerih letih je skrajni čas, da spoznamo življenjskega partnerja in si ustvarimo družino, do katerega leta naj bi si ustvarili dober standard in finančno varnost. Tisti, ki ne dosegajo nadpovprečnih ali vsaj povprečnih rezultatov na nekem področju ali do določenih let niso dosegli tega, kar se je od njih pričakovalo, se velikokrat počutijo manjvredni in čutijo pritiske ali so deležni opazk s strani okolice.
Vendar, če dobro razmislimo; mar ne bi bil svet dolgočasen, če bi vsi enako izgledali, če bi imeli vsi enake lastnosti, če bi bili vsi nadarjeni za vsa področja, če bi vsi živeli in delovali na enak način in če bi se vsem stvari zgodile ob enakem času? Pravo bogastvo se skriva ravno v tem, da se zavedamo naših razlik, se jih veselimo in se iz njih učimo.
Vsak od nas je prišel na ta svet s svojim unikatnim spektrom lastnosti in talentov. Vsak od nas sproti piše svojo unikatno življenjsko zgodbo na podlagi izkušenj, ki jih doživlja, ljudi, ki jih srečuje, okolja, v katerem se nahaja, in spoznanj, do katerih je prišel. Velika večina ljudi se trudi hoditi po tej poti na najboljši možen način; tako kot sami najbolje znajo in mislijo, da je najbolj prav.
Zakaj naj bi se nekdo, ki je izredno nadarjen za glasbo, v matematiki meril z nekom, ki ima zelo razvito logično razmišljanje, če pa lahko ta čas posveti ustvarjanju glasbe, s katero bo navduševal množice? Zakaj bi se nekdo s povprečno plačo v delovnem okolju primerjal s sodelavcem, ki ima višji dohodek, če pa mu njegova plača omogoča povsem lepo in dostojno življenje? Zakaj bi se samski 40-letnik primerjal s prijateljem, ki ima pri teh letih že družino, če morda njegov čas še ni prišel, ima pa številna druga področja, ki se jim lahko posveča v tem obdobju? Zakaj bi se nekdo primerjal s sosedom, ki ima boljši avto, če pa lahko s svojim ravno tako premaguje razdalje in ga ta varno pripelje do cilja? Zakaj bi se najstnica z izrazitejšimi oblinami primerjala z vitko manekenko, ko pa so ravno njene obline tiste, ki jo delajo drugačno in privlačno? Zakaj bi se oseba, ki ji to ne gre, merila v javnem nastopanju z odličnim govorcem, ko pa sama najbolje funkcionira v majhnem krogu ljudi?
Zakaj bi se kdorkoli primerjal s komerkoli, ko pa lahko vsak od nas najbolj zažari takrat, ko sprejme sebe takega, kot je – z vsemi plusi in minusi, ko sledi sebi in svojim srčnim željam ter pusti, da ga življenje vodi po njegovi unikatni poti. Ko začne človek enkrat slediti tej poti, si ne želi več, da bi zgolj ugajal, temveč si prizadeva živeti svojo resnico neodvisno od mnenja drugih. Zakaj bi se primerjal z drugimi, ki imajo povsem drugačne predispozicije? Smiselno je, da bi vsak človek razvijal in se osredotočal na tista področja, v katerih je res dober in ki so mu v veselje. In ko enkrat pride do tega, ko sprejme svojo unikatnost, sebe takega, kot je, potem tudi drugega ne more več obsojati, temveč bo znal biti presunjen tudi nad njegovo unikatnostjo.
Če se že moramo primerjati, se raje primerjajmo s sabo. Tekmujmo s sabo. Lahkotno in z ljubeznijo. Razmislimo o vseh spoznanjih, do katerih smo prišli skozi leta. Razmislimo, kako so nas oblikovale izkušnje (tudi najtežje), skozi katere smo šli v življenju; kako smo preko njih zrasli. Razmislimo o tem, kako bi lahko postali še boljši ljudje, kako bi lahko še bolj z ljubeznijo poskrbeli zase in bili hkrati kar najboljši doprinos družbi, v kateri živimo.
Ko se primerjamo z drugimi, pozabimo na svojo veličino, na svoj namen, na svoje poslanstvo, zato se ob tem počutimo majhne, kar pa nas ovira na poti samouresničevanja. Ne glede na to, kakšno mnenje imamo o določenih ljudeh, je prav, da jim pustimo, da gredo po svoji poti, skozi svoja učenja, brez naših etiket in obsodb. Da nanje ne gledamo skozi svojo prizmo, temveč dopuščamo, da obstajajo različni pogledi na življenje ter različni načini razmišljanja in delovanja.
PREBERITE ŠE --> Lucija Mulej: Ko bi vsak dan v vsakomer poiskali nekaj dobrega
Če se že moramo primerjati, se raje primerjajmo s sabo. Tekmujmo s sabo. Lahkotno in z ljubeznijo. Razmislimo o vseh spoznanjih, do katerih smo prišli skozi leta. Razmislimo, kako so nas oblikovale izkušnje (tudi najtežje), skozi katere smo šli v življenju; kako smo preko njih zrasli. Razmislimo o tem, kako bi lahko postali še boljši ljudje, kako bi lahko še bolj z ljubeznijo poskrbeli zase in bili hkrati kar najboljši doprinos družbi, v kateri živimo; ne glede na to, kaj se dogaja v naši okolici in kako delujejo drugi. Predvsem pa si prizadevajmo, da bi se učili od ljudi, ki jih srečamo na svoji poti; ki nas lahko vsak s svojo zgodbo navdihnejo in nam pomagajo, da vidimo svet še z druge perspektive. Učimo se sprejemanja in proslavljanja drugačnosti.
