Sabina Obolnar: To delamo mi, odrasli – mladim. Skrbimo, da so nesrečni!

"Če nisi sočuten, je težko biti spodoben." - Mark Strand, pesnik

Kje pričeti in kaj pravzaprav napisati o bivanju, biti in smislu, ki ga v sebi in s sabo nosijo mladi?

Precej zagatna dilema, če vendarle vemo, koliko odraslih se išče, tavajo v nesmislih, iskanju sreče v potrošniških koridorjih, kjer je vse predvidljivo. Tukaj vladata lažno upanje in praznina. Vemo, koliko in vse več odraslih je miselno neurejenih, nestabilnih, predvsem pa grobih v vsakodnevni komunikaciji in dejanjih.

Res je, med njimi je veliko tudi »poškodovanih«. A odrasel človek mora s svojo preteklostjo enkrat opraviti, da lahko zaživi, da lahko prime nežno in varno dlan svojega otroka. Da je lahko človek. Nepravično je modrovati, kakšna bi morala biti današnja otrok in mladostnik, če pa sami nismo to, kar potem pričakujemo od drugega. Ne verjamemo (več) v osnovne moralne postulate in predvsem – ne živimo jih.

Nisem generacija mladih, sem zgolj in samo opazovalka, poslušalka, a jasno mi je, da smo odrasli tisti, ki puščamo sledi na zanamcih ...