Sabina Obolnar: Sanjske ženske in sanjski moški

»Teror popolnih ljudi in popolnih življenj je tragičen.«

Bruno Šimleša, terapevt

Zadnje čase bolj malo hodim po mestu, a ko grem, se čudim. Ljudem. Zdi se, kot da smo vsi skupaj v nekem apokaliptičnem filmu, kjer ljudi ni več. Otopelost. Odsotnost. Igra. Kje je igrivost? Smeh? Radostni glas človeka?

Opazujem ljudi, zna biti sicer, da so pretežno tujci, ki mesta sploh ne vidijo, ampak se zgolj fotografirajo in zvirajo v presežkih samoobčudovanja. Pod najbolj norimi koti in zveriženimi pozami se ovekovečajo, potem pa te svoje podobe bržčas in nemudoma pošiljajo vesolju, ki hrepeni, kajpada, po izpraznjenih potrošniških podobah. Oprostite, mučno je gledati ljudi, ki so svoja življenja prepustili mantri »nove realnosti«, ljudi, ki so se odcepili od svojega bistva. Obrazi brez oči.