Zadnje čase pišem ministricam, ministrom, ljudem, ki zasedajo pomembne položaje v družbi, kar pa je bržčas jalovo početje, a mi pomaga. Izdihati nemoč. In razumeti, zakaj so ljudje tako silovito brutalni.
Nameravala sem pisati tudi ministru X, ministru – za človeka, a sem si premislila. Vsaj enkrat na teden se sprehaja ali teče mimo mojega domovanja, jasno, s slušalkami na ušesih, da ne sliši nikogar in ničesar, in tudi vidi ne. To je, noče pogledati človeku v obraz in ga pozdraviti. Hudo.
Spominjam se pokojnega politika Mirana Potrča, ki je praviloma v službo v parlament in iz nje hodil čez Ljubljanski grad in je dosledno pozdravil vsakogar. No, danes so pač politiki, izvoljenci ljudstva, drugačni. Nekateri mi celo odpišejo, ko opozarjam denimo na probleme zdravstva, in povem vam, da sem blago zadovoljna, kajti moja domneva, da nam ni pomoči, se potrjuje ...