Mag. Manca Čampa Pavlin: Ženske, prosim vas, začnite se bolj ceniti

Smo dovolj postorile? Smo bile koristne? Smo si vzele čas zase? Smo poskrbele za otroke, da so vsaj na videz dovolj čisti, vzgojeni, preskrbljeni?

Zvečer, ko se vse umiri, najbolj zeva prepad med moškim in ženskim principom: moški se po napornem dnevu želi sprostiti ob svojih najljubših dejavnostih, ženske pa tehtamo, merimo in kopljemo po kilometrskem dnevu opravil in se skozi različne aspekte sprašujemo o svoji lastni vrednosti - smo bile danes dovolj dobre?

Ponavadi prehitro zaključimo z dejstvi, kjer se tehtnica v naših očeh prevesi na stran, kjer bi bile lahko še boljše, še bolj učinkovite, še bolj prijazne … Stop. Dovolj bo.

Kdaj smo sodobne ženske pristale na to, da si ves čas gledamo pod prste? In dalje: se tega sploh zavedamo? Pa naprej: Kako takšno vsakodnevno, redkokdaj zavestno početje vpliva na naše počutje?

Si predstavljate, da bi se preprosto prepustili življenju in iz svojega vsakodnevnega mehanizma odstranili vrednotenje vsega?

Dan bi začeli z mislijo nase, si vzeli pet minut miru, se vprašali, kaj čutite, da se lahko v skladu s tem tudi uredite, ogrnete v novi plašč, si nadenete uhane in ustnice obarvate s šminko (saj je vendarle december), ter se kot prava dama, z lahkotnim korakom odpravite od doma. S tem bi si izkazali samospoštovanje, ki v resnici šteje veliko več, kot vsi tisti vsakodnevni glasovi, ki vas zgolj oddaljujejo od lastne vrednosti.

Pa saj ni potrebno, da se vsak vaš dan začne na takšen način, lahko pa bi uvedli novo rutino, s katero bi ob jutranji kavi razmislili o tem, kaj vas lahko v dnevu, ki je pred vami, izpopolnjuje, bogati, pričara nasmeh na obraz. Se vam vse to zdi preveč prepotentno ali še huje, pomehkuženo? Razmislite, kaj to sporoča o vas. Je resnično vredno ves čas držati vse vajeti v svojih rokah, je smiselno, da napetost, ki jo čutimo, držimo v sebi, ali celo, prenašamo na druge?

Najbrž gre za eno izmed sila razburljivih podedovanih kulturnih dediščin, pri čemer smo ženske sprejele vlogo prežeče matere (tudi če nimamo otrok) in bdimo nad vsem, kar nas obdaja. Glede na to, v kolikšni meri skrbimo za druge, smo začele vrednotiti sebe, s tem pa začele zanemarjati svojo lastno bit. Z gledanjem pod prste smo začele zapostavljati dejstvo, da smo povsem v redu takšne kot smo.

Zdi se, da nas je preplavil splošni perfekcionizem in da smo prišle tako daleč, da se stežka umirimo in začutimo lastno vrednost. Da bi si lahko čestitale za vse, kar smo v zadnjem obdobju naredile dobrega, lepega, srčnega zase in druge. Da bi zadihale, predale svoje skrbi vesolju in začele nov dan vsaj za spoznanje drugače, bolj umirjeno, premišljeno, sproščeno. Če bi storile to, bi najbrž ugotovile, da ni nikogar, ki bi prevzel vsa bremena namesto nas. In če bi za spremembo vse poslale k vragu, kaj bi s tem sporočale? Nič posebnega, le da smo v ljubezni najprej izbrale sebe.

PREBERITE ŠE -> Ista si kot mama! Ampak mami pravi, da je grda ... (kolumna Maje Fister)

Bi zmogli v imenu samospoštovanja za začetek izbrati lepše besede o sebi, o vsem, kar vas obdaja? Z neusmiljenim vrednotenjem sveta nikomur ne koristite, le sebe postavljate v vlogo žrtve, ki prižiga alarme na vse možne načine in opozarja na to, da bodo lučke vsak čas pregorele. Kadar ženske ne izkazujemo spoštovanja in samoljubezni, se nam v nekem trenutku vsega nakopiči preveč, občutek imamo, da se je svet zarotil proti nam in da nam ne preostane drugega, kot da nas kdo reši.

Naj vam prihranim vsaj malce poti - nikogar ni tam, ki bi vas lahko rešil, lahko pa se za začetek objamete in si obljubite, da boste od zdaj naprej bolje skrbeli zase.

Tudi če ste racionalen človek, naj vam bo vodilo enostavna resnica: bolj, kot boste cenili svojo vrednost, bolj jo bodo občudovali in cenili tudi drugi. Več mehkobe, kot boste čutili, lažje bodo z vami živeli drugi, in bolj, kot se boste prepustili življenjskemu ritmu, lažje bo živeti tudi vam.

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.