Lucija Mulej: Kdo vzgaja moške in kdo ženske
Pri opazovanju človeških zgodb, interpretacij enega in drugega zornega kota ter raznih nians bitk med spoloma lahko prepoznamo, da vsak od nas določa meje dopustnega in dovoljenega. Tako se vzgajamo, v vseh medosebnih relacijah vzpostavljamo etiko dovoljenega. Do ženskega in moškega vprašanja, do pravic in enakosti ter vseh zablod, ki jih sodobnost prinaša.
Vsak moški vzgaja vsako žensko. In vsaka ženska vsakega moškega. Ste kdaj pomislile, drage bralke, da ste vse bivše ljubezni oblikovale za neko drugo žensko? Ki ga bo ljubila morda tako kot vi, in verjetno drugače ... Dragi moški, vzgajate svoje ženske. Morda zase, do večnosti. Ali pa za moškega, ki jo bo ljubil naprej.
A moški so moški, ženske pa ženske. In ravno drugačnost nas polni in zapolnjuje, tako eno in drugo stran. In vsak od nas se uči, v odnosih, medosebnih relacijah in spoznanjih, ki se nam razkrijejo, ko si jih zaslužimo. Tako drži, da vsak moški vzgaja svojo žensko; in vsaka ženska svojega moškega. In če se par razide, zapusti preteklo razmerje nekomu drugemu. Torej, vzgajamo zase in za druge. Vsaka ženska, ko se spozna z novim moškim, se spozna z nekom, ki je že oblikovan. Z dotiki ženske, ki ji je pripadal nekoč. Isto velja za moškega; in tako drži, da se oblikujemo drug z drugim, in ko se zgodba ne sestavi, oblikujemo za nekoga drugega.
Gospod, poimenujmo ga »Ne morem« je iznašel prav posebno metodo. Prijaznost, galantnost in gizdalinstvo so bile njegove mantre. Sladke besede zlasti takrat, ko je nekaj pozabil, zamočil ali pa se največkrat kar zavestno odločil, da nekomu ne bo šel nasproti. Ker ima nekaj bolj pomembnega. Večjega. Morda kak skrivni hobi, kotiček ali skrivnost, ki jo je čuval sebično. Največkrat je pojasnjeval, iskal izgovore in bil sam sebi najizvrstnejši odvetnik. Pri opravičevanju lastne malomarnosti mu ni bilo para. Edino pri prostočasnih dejavnostih in vsem, kar je le njega zadovoljevalo, tam je vedno našel čas. Zato se mu je ponesrečil »zapor z ženo«, kot je njun odnos med prijatelji imenoval, saj otrok ni želel, a so kar nastali. Sicer pa jih je imel rad. A najraje je imel sebe. Zato si je omislil svet posla, poti, lepih žensk, s katerimi je manipuliral … In jih večkrat pustil čakati, saj je hitro prišlo kaj drugega vmes in je hitel z izgovori in razlago, da pač ne more, da ne gre. Žena ga je bila že pred leti odpisala in mu dala nadimek gospod »Ne morem«. A sama ga je pustila, da se razrašča. Kot rak rana v vse pore odnosov in sveta. Tako ga je oblikovala v nemarnega egoista, on pa njo v hladno preračunljivo materialistko, ki ji ni do drugega kot do prestiža.
Podobna je bila »Servilna«, a v drugo smer. Za dom je naredila vse. Pozabila nase, vstajala ponoči in sledila koraku številnih članov družine, servilno, prijazno, vselej na razpolago. In tako je bila samoumevna in vsi, vajeni njene izrednosti, je niti opazili niso več. Postala je nezanimiva. In ker je tako zagovarjala otroke, jih je uspavala v udobje. In iz sebe v letih, ki so sledila, niso naredili nič. Počasi je izgubljala še moža. Našel si je drugo, saj je žena v celoti pozabila nanj; ves njen psihični prostor in čustveni fokus je bil na otrocih. On pa je bil nepomemben, nezanimiv. Tako je odšel. Ostala je sama in do zadnjega dihala le za otroke. Ki so mamo jemali kar tako mimogrede. Tako je oblikovala in tako je bila oblikovana. In takšne »izdelke« predamo v odnos naprej, novim partnerjem …
»Popolna« pa je vedno pazila, kakšen vtis daje. Kaj je bilo resnično in kaj je čutila v sebi, ni bilo pomembno. Ko se je poročila in dobila tri otroke, sta z možem nekaj časa živela sanjsko. A ko je začel z resno službo in bil odsoten večino dni, je med njima zazijal prepad. Oba sta začutila praznino, kar je bila edina karakteristika, ki ju je povezovala. Vsak zase sta jo zapolnjevala, ona z galerijami, nakupi in kuho, on z delom, križankami in športom, ki ga je povezoval z otroki. Tako so predihali tista najtežja leta in iskali ravnotežje in ga ohranjali. Znali so se pogovoriti in sovzgajati. Žena in mati je namreč vedela, da je temelj dobrega odnosa postavljanje meja, srčno sporazumevanje in skrb za pretok med člani. Tega se je s težavo naučila, saj jo je problematični sin večkrat spravil s tira in jo z leti utiril v naravno žensko, ki je popolnost ni več preganjala. Četudi je bilo med njimi veliko nesoglasij, je bdela nad vsem. In ohranila skupnost varno in mirno. Praznino je prevedla v bližino, s trudom in toleranco pa gradila. Počasi in vztrajno je iz moža izklesala najboljše. Vzgojila in izgradila ga je zase in z leti sta bila vse globlje povezana.
Pomislite, v kakšnem svetu bi živeli, če bi se odprli drug drugemu in dojeli, da svet gradimo drug za drugega. In da, koliko žensk ste oblikovali za moške? In koliko moških za ženske?
Kdo vzgaja? Kdo sledi in kdo vodi? Ne drži, da se vzgoja zaključi, ko smo polnoletni. Vzgoja vztraja, odpira oči in postavlja meje ves čas. Med našimi relacijami je veliko dorečenega, a tisto, kar šteje, ni vidno, še manj predvidljivo. Zato je nujno, da si pokažemo, kaj potrebujemo, kaj nas obremeni in kaj prizadene. In ko se odpremo drug drugemu, se prične polje pogajanj in dogovarjanj. O tem, kaj si želimo in kaj lahko skupaj ustvarimo. Pa tudi, kam hočemo iti. In tako se učimo drug od drugega in drug o drugem, kjer spoznavamo sebe v drugih in druge v sebi. Vzgajamo se. Udomačujemo. Se oblikujemo. In ko smo udomačeni, lahko zgradimo čudeže. A če se preveč udomačimo, se oddaljimo. Da spet najdemo skupni dih …
Torej, kdo vzgaja moške in kdo ženske? Vsak moški vsako žensko. In vsaka ženska vsakega moškega. Ste kdaj pomislile, drage bralke, da ste vse bivše ljubezni oblikovale za neko drugo žensko? Ki ga bo ljubila morda tako kot vi, in verjetno drugače ... Dragi moški, vzgajate svoje ženske. Morda zase, do večnosti. Ali pa za moškega, ki jo bo ljubil naprej.
Pomislite, v kakšnem svetu bi živeli, če bi se odprli drug drugemu in dojeli, da svet gradimo drug za drugega. In da, koliko žensk ste oblikovali za moške? In koliko moških za ženske?
In kdo je vašega izbranega partnerja vzgojil za vas?
*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.
